Prihodnost in vodenje

Sodelovanje je križ. Ne znamo. Sam sem načeloma odprt za sodelovanje, a mi ne gre zelo dobro. Pri tem gre za sodelovanje s partnerji, ki jih poznaš in so na istem nivoju. Kaj pa sodelovanje z množicami, sodelovanje s potrošniki. Znanec Les Squires – velik strokovnjak za sodelovalna orodja in metode, od katerega sem prvič slišal za Skype pred dobrimi tremi leti, mi je poslal te voditeljske izzive, ki izhajajo iz knjige Wikinomics.

• Voditelji izzivajo predpostavke, da morajo informacije teči od proizvajalcev  do pasivnih potrošnikov
• Voditelji vprežejo kolektivno inteligenco ljudi
• Voditelji dajo uporabnikom dostop do surove vsebine kot sredstvo doseganja večje transparentnosti in preglednosti
• Voditelji preskrbijo orodja in zgradijo platforme za uporabniško generirano in ne vsebino , ki jo generira podjetje
• Voditelji preoblikujejo vso vsebino tako, da postane dialog in ne korporativni monolog
• Voditelji uporabljajo nove oblike prenosa, vključujoč mreže človek-človek
• Voditelji prilagodijo obliko vsebine in načrte uporabniškim zahtevam

Pretrese me. Pretrese moje dojemanje ustvarjanja in sodelovanja. A globoko v sebi čutim, da je to vredno poskusiti. Ne vem še točno kako.

Mimogrede: Tukaj pa lahko sooblikujete poglavje knjige Wikinomics. Računajo na kolektivno inteligenco in ponujajo tisto, o čemer govorijo.

No Comments »

Na poti iz Ljubljane sem se včeraj zvečer ustavil na bencinski črpalki Lopata. Povsod so bili parkirani kamioni: na cesti do črpalke, na samem platoju črpalke, na vseh poteh nazaj na avtocesto, skratka povsod, kjer je mesto za njih in tam, kjer jih niti najmanj ne pričakuješ. Bilo je nevarno – še posebej ker je deževalo. In to parkiranje brez reda ni bilo prvič.

To sem povedal uslužbenki na črpalki. Rekla je, da je njihova le črpalka in da za ostale površine ne odgovarjajo. Na moje vprašanje, čigave pa so ostale površine, je rekla, da nekateri ljudje kličejo DARS in policijo. Torej nisem prvi, ki je to opazil in zaenkrat se ni še nič spremenilo. Tudi sam sem poklical policijo, ker je to bilo v danem trenutku najmanj, kar sem lahko naredil. Moje sporočilo so sprejeli. A ob takih klicih nikoli ne vem, ali jim je tečno, da jih gnjavim in ali bodo sploh kaj naredili.

Očitno je nočno parkiranje kamionov problem. Ne vem ali je gneča na vseh parkiriščih ali le na nekaterih. Po moji presoji gre za ogrožanje prometne varnosti. Ljudje to opažajo in očitno tudi sporočajo naprej. Spremeni se nič. Nekateri – npr. črpalkarji se niti najmanj ne počutijo odgovorne za to. Vsaj takšen vtis dajejo. 

Dve stvari mi padeta ven iz tega:

1. Ljudje pogosto ne naredijo nič, kar je izven njihove neposredne odgovornosti – niti niso pripravljeni poiskati tistega, ki je odgovoren. Parkiranje kamionov sicer ni odgovornost črpalkarjev, je pa vsaj tudi njihov problem. 
2. Ni opaziti, da obstaja nek mehanizem za reševanje takšnih kompleksnejših problemov. Ljudje opozarjajo nanje in po opozorilu sploh ne vedo, ali se kaj spreminja. Močno se mi zdi, da se tako ali tako nič ne.

In to se mi zdi konkreten razvojni izziv Slovenije: problemov se ne znamo lotevati sistemsko in pri tem reševanju ne zmoremo sodelovati, ker pogosto ne čutimo svojega deleža odgovornosti pri problemih, ki jih sicer opažamo in nas motijo. Ne vem sicer ali je v drugih državah kaj drugače, a za Slovenijo po mojih dosedanjih izkušnjah to prav gotovo drži.
In to drži tudi za manjše sisteme kot je država – za podjetja na primer.

No Comments »

Politik razmišlja o naslednjih volitvah, državnik razmišlja o naslednjih generacijah. Pravzaprav so politiki ujeti v čudno past oblikovanja prihodnosti. Mandat 4 leta je premalo, da bi naredili konkretne spremembe. Zato želijo biti izvoljeni še enkrat. Ker pa ljudje nimajo radi konkretnih sprememb, ki so ponavadi boleče, lahko politiki zadnje leto svojega mandata delajo le kozmetiko. Prvo leto se spoznavajo s predmetom delovanja. Ostane jim torej le dve leti učinkovitega dela. Dejansko razmišljajo o prihodnjih volitvah.

Kako pa politik postati državnik. Winston Churchill, ki je Veliko Britanijo uspešno prepeljal skozi drugo svetovno vojno, je na začetku obljubljal solze in znoj. Na volitvah po vojni je bil poražen. S precejšnjo prepričanostjo trdim, da je bil državnik. Ljudje nujno ne cenijo državnikov, ker ne vidijo tako daleč kot oni. Državniki jih morajo pritegniti, da bodo gledali v isto smer.

Menim, da morajo politiki prvo leto svojega vladanja uporabiti zato, da povabijo državljane k sooblikovanju politike. Mislim, da morajo v tem letu ali morda celo dveh zelo veliko energije posvetiti skupnemu iskanju in načrtovanju. To ustvarjanje skupne vizije ni izguba časa. Prej smo videli, da sta 2 leti v mandatu tako ali tako izgubljeni. Torej uporabimo ti dve leti za graditev skupnosti. Brez dvoma pomeni danes državnik nekaj drugega kot je pomenil pred 40 leti. Danes je lahko nekdo državnik, le če uspe ljudi pritegniti k sodelovanju. Ni on tisti, ki sledi, ampak gre z ljudmi in je le korak pred njimi.

Kaj je torej Janez Janša  - državnik ali politik? Kaj menite?

In katere državnike je Slovenija sploh imela? Morda Edvarda Kardelja, ker mu ni bilo treba razmišljati o naslednjih volitvah – če se malo pošalim. Morda bi lahko bil državnik tudi drugi Edvard – Kocbek. A takrat so politiki morali razmišljati namesto o volitvah o odžaganju, zaporu in še čem.

V podjetju ni bistveno drugače glede politikov in državnikov. Tudi direktorji imajo 4 ali 5 let, da se izkažejo. Tudi pri njih je smiselno, da povabijo k sooblikovanju vse deležnike: zaposlene, lastnike, nadzornike, dobavitelje, stranke, politiko. Le tako lahko gradijo predanost, ki se raztegne v naslednje mandate. Podjetje, ki vsaka 4 leta ali  še prej menja svoje vodstvo, ne more biti uspešno.

No Comments »

Organizacije imajo svoj življenjski cikel. Od rojstva preko otroštva in mladostništva pridejo v zrelo obdobje odličnosti in se nato postarajo ter umrejo. No ja. Ni nujno, da vse organizacije dosežejo odličnost in seveda ni nujno, da vse organizacije umrejo. Nekatere organizacije umrejo precej prej preden pridejo do odličnosti in nekatere – ni jih ravno veliko – kar vztrajajo v odličnosti.  O tem odlično piše Adizes v svoji knjigi  Managing corporate lifecycles.

Vsako obdobje v ciklu organizacije ima svoje normalne in nenormalne probleme. Nekaj znakov, ki kažejo, da se sicer dobra organizacija stara in lahko služijo kot preprosti test prepoznavanja staranja organizacije:

• izguba prožnosti
• začetek izgubljanja želje po spremembah in ustvarjanju česa novega
• izgubljanje duha ustvarjalnosti in inovativnosti
• vedno več oziranja na minule dogodke in na tisto, kar je delovalo v preteklosti
• ljudje preživljajo več časa v pisarnah in se pogovarjajo med sabo
• splošni in administrativni stroški naraščajo
• malo vznemirjanja ob odkrivanju novih ozemelj
• ljudje prihajajo na sestanke bolj zato , da zaščitijo svoj vrtiček, kot pa da bi ščitili interese podjetja
• izvršni direktorji za finance in pravne zadeve pridobivajo moč
• vloga intuicije in presojanja se zmanjšuje
• obotavljanje pri prevzemanju tveganja
• zmanjšuje se dobiček ustvarjen z novimi izdelki
• prevladuje občutek varnosti nad občutkom nujnosti
• vse večji poudarek nad merljivimi podatki
• priložnosti so vse bolj sprejete kot problemi
• ljudje se vse bolj osredotočijo na kako in kdo bo naredil namesto zakaj in kaj bomo naredili

To je torej preprosti test vitalnosti vaše organizacije. Že če nekaj od teh trditev drži, pa čeprav je prodaja velika in dobiček tudi, se vaša organizacija stara. In organizacije ne umrejo zato, ker je to naravni proces, umrejo zato, ker ne ohranjajo odličnosti. Odličnost ni stanje, ki ga dosežemo, ampak proces. Kako torej? A se organizacija, v kateri delate, stara??

Precej teh lastnosti staranja velja tudi za ljudi. In staranje pri ljudeh se ne začne s pojavi na telesu ampak v glavi s spremembami pri stališčih in ciljih.

Prav vesel sem, da sem pri prestopu 40-tice pred nekaj tedni začutil še večjo energijo, idej pa mi tudi ne zmanjkuje. No ja, kakšna stvar se mi sicer glede odkrivanja novih teritorijev ne ljubi, a to se mi ni dalo že pri dvajsetih. Morda pa se vseeno staram, a si nočem priznati.

No Comments »

Se še spomnite simpatične in genialne Fructalove reklame za Frutek. Skupina kuharjev predano in veselo pripravlja obrok za otročička in potem napeto pričakujejo odziv. Ko se otrok zadovoljno odzove, so tudi oni nadvse zadovoljni. Takrat se tudi prvič spomnim gesla: ‘V sodelovanju z naravo’.  Geslo je po moje odlično in takrat je bilo izjemno napredno. Zdi se mi, da se v tistem času še ni toliko izpostavljalo BIO.

Fructal mi je simpatičen. Zaradi te reklame, zaradi odličnih sadnih rezin – včasih Bifit, danes 7 sadežev; ne vem sicer zakaj je to v trgovinah tako težko najti in tudi zato, ker je moja žena iz Ajdovščine.

Vedno se mi zdi, da ima to podjetje izjemen potencial za razvoj. Preseneča me, ko berem, da se je prodaja zmanjšala za 30 %. No pravzaprav me ne preseneča. Vem, da se menjujejo lastniki, še bolj hitro se menjujejo direktorji in verjetno se tudi zelo hitro menjujejo strategije. Škoda! Na slovenskem in bivšem YU trgu je bil Fructal prav gotovo pozicioniran kot podjetje s kvalitetnimi izdelki, ki nastajajo v sodelovanju za naravo. Verjamem, da sedaj težko konkurira poceni pijačam, kjer gre za obarvano in aromatizirano vodo. A se res mora boriti s temi. A se BMW bori za tržni delež s Škodo. Prav gotovo ne.

Prihodnost Fructala je v tem, da odkrije v čem je lahko resnično najboljši (ne v Sloveniji, ampak v EU in na svetu, čemu so resnično predani in seveda kaj prinaša ekonomski učinek) in potem mora počasi, a vztrajno iti proti temu. Seveda se mora soočiti z neizprosnimi dejstvi. Morda ne mo več delal Fruca, morda bo črtal žgane pijače, morda,…

Bistveno je, da dela v sodelovanju za naravo. In znotraj tega se odpira ogromen prostor za inovativnost.

No Comments »

Ključni izziv prihodnosti je brez dvoma sodelovanje.  Sodelovanja se vsi po malem bojimo, ker:

• ne znamo sodelovati,
• se bojimo za avtorstvo idej
• ne maramo sodelovati
• se bojimo, kako bomo izpadli.

Internet omogoča novo dimenzijo sodelovanja. Vsi poznamo wikipedijo, enciklopedijo, ki jo sooblikujejo uporabniki. Manj poznana pa je odprtokodna platforma wiki, na kateri je wikipedija zgrajena in jo lahko uporabimo za različna vrste spletnega sodelovanja.

Simpatičen video pokaže bistvo možnosti sodelovanja, ki jih wiki omogoča:
http://www.commoncraft.com/video-wikis-plain-english

No Comments »

Na blogu začenjam intervjuje z zanimivimi ljudmi iz Slovenije in sveta, ki imajo kaj za povedati o področju, ki ga pokrivam – torej o prihodnosti in vodenju.

Kakovost in odličnost sta brez dvoma ključna elementa v doseganju želene prihodnosti. O certifikatih kakovosti že čivkajo ptički. Razlika pa je med formo in funkcijo. O tem kaj pomeni kakovost, kako to nadgraditi v odličnost in kakšna je vloga vodstva pri tem sem se pogovarjal z dr. Milo Božič, ki je vrhunska strokovnjakinja za management kakovosti in odličnosti. V Leku je bila več let direktorica sektorja kontrole in upravljanja kakovosti ter svetovalka uprave za kakovost in poslovno odličnost. Sedaj je direktorica inštituta BE-I, zavoda za poslovno odličnost in inovativnost.

1. Ob javnem podeljevanju različnih certifikatov za kakovost lahko pomisliš, da gre le za zunanjo podobo podjetja. Kaj bi naj pravzaprav bila kakovost v podjetju in kaj uvajanje kakovosti podjetju resnično prinaša?

Najbolj elementarna razlaga kakovosti v podjetju je tista kakovost, ki sidra v zavedanju in delovanju zaposlenih, in ne to, kar je zapisano v dokumentih, niti tisto, kar deklarirajo certifikati na stenah podjetij. To je kakovost, ki je ponotranjena in integrirana v izvajanju dejavnosti podjetja brez zunanjih trikov, postopkov in sistemov. Sliši se radikalno, je pa edino, kar naravno ustvarja kakovost v naravnem okolju.

2. Zdi se, da bi morala biti kakovost nuja, standard v neki organizaciji. Ali je odličnost nadgradnja koncepta kakovosti? Kako priti do odličnega podjetja?

Kakovost, ki je nuja, je funkcionalna kakovost, kot pravimo kakovostniki; ta je samoumevna za naše izdelke /storitve, da ustrezajo svojemu namenu pri odjemalcih, in ne posega na področje atraktivne kakovosti, s katero presegamo pričakovanja uporabnikov in si tako zagotavljamo konkurenčno prednost. To pa je že področje poslovne odličnosti. Kako priti do odličnega podjetja, je predmet tisočerih knjig, moj kratek povzetek bistvenih pristopov pa je:

· Standarde in modele odličnosti je treba uporabljati na konsistenten in inovativen način, integrirano v specifične namene potreb podjetja. Za to potrebujemo veliko zavedanja in organizacijskega učenja, ne pa le konzultanta, ki nam bo napisal poslovnik kakovosti, da izpeljemo certifikacijo ISO 9001, ali kateregakoli standarda.

3. Kakšna je vloga in naloga vodstva pri doseganju poslovne odličnosti? So za to potrebni neki posebni talenti vodstva?

Namen vodstva je zelo dobro zapisan v vseh načelih standarda ISO 9001 ali modela odličnosti. Bistvo je v konzistentnosti namena, le tega pa ni tam kjer ni zavedanja, kaj je naše poslanstvo, vizija, vrednote, ki nas ženejo, itn…

4. Kako sta povezani in kako se podpirata odličnost in inovativnost?

Odličnost sidra v inovativnosti, ki je skupaj z učenjem njena gonilna sila. Napaka, ki jo pogosto delamo, je to, da veliko več pozornosti namenjamo ocenjevanju tretje strani, kar potrjuje naše pomisleke, da lahko gre le za zunanjo podobo podjetja. Žal niti v večini podjetjih, ki se prijavljajo za nagrado odličnosti (PRSPO ali EFQM) ni vzpostavljenih sitemov inovacij in disciplin učeče se družbe.
To v precejšnji meri razlaga, zakaj se potenciali uvajanja standarda kakovosti ali modela odličnosti ne koristijo in ne obrestujejo v polni meri.

5. Na prvi pogled se zdi , da je uvajanje kakovosti, odličnosti in inovativnosti namenjeno le večjim poslovnim sistemom. Kaj torej to troje pomeni za mala podjetja, kako se naj ta lotijo tega?

Velika podjetja težko funkcionirajo brez sistema ali modela vodenja, zato so prisiljena v pristope vsaj minimalne standardizacije. Manjiši obsegi poslovanja so do določene mere še obvladljivi v glavah izvajalcev ali lastnikov, četudi sistem ni zapisan, v naravi funkcionira.
Vsekakor je sistematičen pristop vodenja kakovosti pravilno zastavljen le v pomoč in podporo vsaki organizaciji, ne glede na velikost.

6. Ali lahko koncept poslovne odličnosti uporabimo tudi v zasebnem življenju?

Vsekakor, idealno prakso uporabe modela odličnosti imamo v naših družinah. Znan je primer uporabe modela odličnosti v podjetju taksista, zobozdravstvene ordinacije, itd. Ni meja uporabi odličnih pristopov, pravo vprašanje je le, kje in kako.

No Comments »

Kaj je inovacijsko novinarstvo? To je poročanje o inovacijah, inovativnosti, inovativnih procesih v medijih. Verjetno pa vse to zahteva tudi inovativne novinarje in inovativno novinarstvo.

Pri tej zanimivi kombinaciji besed, ki pravzaprav predstavlja novo vejo novinarstva, gre obenem tudi za gibanje, staro približno 2 leti, ki želi vzpodbuditi medije, da aktivno poročajo o inovativnosti. Začetnik tega je David Nordfors iz Standforda. V Slovenijo pa je koncept pripeljala Violeta Bulc.

Včeraj sem bil prisoten na prvem dnevu regionalne konference o inovacijskem novinarstvu , ki je bila na FDV v Ljubljani. Kot govorniki so se pojavili komisar Janez Potočnik, minister za razvoj Žiga Turk, David Nordfors, Tatjana Fink,Violeta Bulc.

Podelili pa so tudi slovenske nagrade za inovacijsko novinarstvo. Za najboljši prispevek je prejela nagrado Nataša Koražija iz Managerja za prispevek ‘Tudi tekstil je lahko high tech’, za celoletno najbolj aktivno poročanje Sašo Dolenc iz Kvarkadabre.

V Sloveniji je Inovacijsko novinarstvo v slabem letu naredilo velik korak in zanimiva je bila misel Violete Bulc, da je malo lahko prednost in da je Slovenija zaradi svoje majhnosti lahko neke vrste laboratorij in inkubator inovacijskega prostora.

Zanimiva je bila tudi predstavitev Trimove poti v inovativnost. Na področju neperspektivnih izdelkov so naredili pravi čudež. Sledili so svojim postavljenim načrtom in temeljnim geslom. Leto 1992: ‘Zadovoljna stranka poveča profit.’ Leto 2005: ‘Kompetentni in zadovoljni zaposleni ustvarjajo navdušene stranke.’ Sedaj: ‘Inovativnost za trajnostno rast in razvoj Trima.’ Ključna pa se mi zdi tudi vloga Tatjane Fink, ki sem jo imel prvič priložnost slišati v živo in prepričan sem, da s svojo osebno skromnostjo in veliko profesionalno voljo v veliki meri pripomore k Trimovemu uspehu. Mimogrede, Trimu se bo pridružila tudi Sonja Klopčič, prejšnja direktorica Orie.

Inovacijsko novinarstvo - odštekana in inovativna ideja, kako spreminjati novinarstvo in ga usmeriti v promocijo inovativnosti.

1 Comment »

Včeraj sva s kolegom Alešem  v sodelovanju z Vibacomom imela delavnico za Center za razvoj Litija na temo ‘Kako preko Centra za razvoj Litije grditi identiteto Razvojnega partnerstva središča Slovenije.

Resnično so me navdušili udeleženci – zaposleni v Centru. Polni navdušenja, idej in tudi konkretnih načrtov za izvedbo. Ne čudi me, da že izvajajo projekt Litija – mesto inovativnosti, kjer želijo, kot so sami zapisali: »…povezovati in motivirati inovativne potenciale v lokalni skupnosti – izobraževalni, podjetniški, turistični, družbeni, medijski – v konkretno razvojno priložnost.«

Takšni centri inovativnosti in navdušenja so še kako potrebni v naših lokalnih skupnostih. Nekako izgleda da župani, občinski sveti in občinske uprave niso sposobni tega pogleda v prihodnost. Večina jih res živi za naslednje volitve.  Vse bolj se mi zdi, da bi vsaka občina potreboval ne vrste razvojni center, ki bi moral imeti osnovno avtonomijo, dobro podporo s strani občine, na obeh ravneh pa bi morali skrbeti za dobre odnose. Predstavljam si, da bi takšen center delal naslednje stvari:

• Trdno verjame v potenciale ljudi, skupin in organizacij v občini.
• Vzpostavljal bi prostor demokracije v lokalni skupnosti. Z različnimi dogodki bi občane pritegnil k sodelovanju pri razmišljanju o razvoju občine.
• Odkrival bi skrite potenciale v občini, jim povedal, da so potenciali in jim pomagal izraziti potencial. 
• Buril bi občinski svet z dobrimi idejami in jih zanje navduševal.
• Županu in občinskemu svetu bi znal predstaviti, kakšne koristi bodo imeli od razvojnih projektov.
• V sodelovanju z občani bi izdelali dolgoročno vizijo in načrt občine in bi to v obliki malih projektov znali prodati občinski upravi in ostalim financerjem.

Koliko občin v Sloveniji načrtno počne še kaj drugega kot gradi ceste, kanalizacijo, vodovod, izvaja nujne z zakonom predpisane dejavnosti ter se odziva na najbolj glasne od hoc projekte. Živite morda v takšni občini? Jaz ne! Litijčani pa so na dobri poti v takšno občino.

2 Comments »

Danes zjutraj sem ugotovil, da ne dela telefon (ISDN). Pravzaprav je pretežno delal, le jaz nisem slišal sogovornika. Lahko sem klical, sprejemal klice in sogovornik me je slišal. Na žalost pa je bil kot celota neuporaben. Zjutraj sem prijavil napako. Okrog 16h se mi je prvič oglasil serviser in okrog 17h je bilo popravljeno. Nekaj je bilo potrebno nastaviti na centrali. Ko sem vprašal serviserja, kaj je bilo, je rekel, da se na centrali smejijo. Sam se nisem smejal, ko sem čakal približno 6 ur in že mislil, da so pozabili name. Danes sicer nisem nujno potreboval telefona, a tudi nihče me ni vprašal, ali ga potrebujem

Serviser je bil sicer prijazen, celotna Telekomova storitev pa ne. A je to storitev prihodnosti. Bog ne daj. Storitev prihodnosti si predstavljam tako:

• Vprašajo me, koliko nujno potrebujem telefon
• Z operaterjem se dogovoriva o razumnem roku
• Povedo mi: okvara bo odpravljena najkasneje v 30 minutah
• Če okvara ni odpravljena v 30 minutah, me pokličejo, se opravičijo, mi povedo, kdaj bo odpravljena in mi obenem dajo bonus za 5 evrov pogovorov.

To pravzaprav ni storitev prihodnosti. To je najbolj normalna logika in bonton storitve. Res pa je, da je to storitev, ki jo jaz ne plačam. In tudi v Telekomu dobro vedo, da se stranka ne odloči tako hitro za menjavo operaterja.

Verjamem pa, da bo v prihodnosti tudi menjava operaterja oddaljena maksimalno za dva klika. To pa bo zahtevalo prevrednotenje  vrednot tudi za telefonske storitve in njihovo servisno podporo.

Ne vem kako je pri drugih operaterji T2, Amis in še kaj. Se že bolj zgledujejo po dvoklikni prihodnosti menjave ponavljajočih storitev.

No Comments »