Prihodnost in vodenje

Ko razmišljam o razvoju in prihodnosti družbe, podjetij in zelo konkretno tudi mojega podjetja, ne morem mimo tehnologije. Kakšna je pravzaprav njena vloga pri razvoju: je glavni pospeševalec razvoja, je nekaj, kar mora tesno slediti drugim dejavnikom,…

Sam imam precej ambivalenten odnos do tehnologije. Končal sem študij elektrotehnike, a se v njem nisem našel. Tehnika mi je sicer bila vedno zanimiva, a nikoli me ni potegnila, nikoli ni bilo toliko motivacije, da bi se aktivno ukvarjal z njo. Po eni strani imam rad tehnične igračke, po drugi strani pa jemljem tehniko in tehnologijo kot nujno zlo. A to nujno zlo je le v primeru, ko se moram sam ukvarjati z njo. Nujno zlo je bila lastna izdelava spletne strani mojega podjetja in vzpostavitev tega bloga. No saj je bilo tudi nekaj veselja in izziva, a če bi takrat imel dovolj sredstev, bi to dal v delo nekomu drugemu, nekomu, ki bi stvar naredil bistveno bolj profesionalno. Nujno zlo bo tudi, ko bom poleti spletno stran podjetja dopolnil z bolj aktivnim CRM-jem.

Po drugi strani pa bi si z veseljem nabavil najrazličnejše tehnične igračke, ki jih omenjam. Imel bi iPhone, iPod, Applov prenosnik, barvni laserski tiskalnik, uničevalec dokumentov, zlagalnik pisem, najrazličnejšo programsko opremo in še kaj.

Kako bi vse to prispevalo k večji osebni uspešnosti in večji uspešnosti podjetja. Ne vem natančno. Sam bi bil verjetno nekaj časa zadovoljen ob igri s temi pripomočki. Na koncu pa bi se izkazalo, da je večina stvari izkoriščena 23 % ali pa malo več ali celo malo manj.  Na primeru nakupa mobilnega telefona prijatelj Aleš zelo nazorno prikaže postopek izbire primernega tehnološkega orodja.

In da se sedaj vrnem k vprašanju iz začetka ali je tehnologija na začetku ali na koncu. Pri odgovoru mi bo pomagal Jim Collins v svojem konceptu o odličnih organizacijah. Continue Reading »

No Comments »

V podjetju Ken Blanchard so izdali rezultate raziskave o trendih in dejstvih organizacijskega razvoja in vodenja. Kadrovnike, usposobljevalce ter linijske managerje v različnih podjetjih, panogah in državah so spraševali o kritičnih organizacijskih, managerskih in izzivih razvoja zaposlenih v letu 2010.

Glavni organizacijski izzivi:

• konkurenčnostni pritisk
• rast in razvoj
• pomanjkanje znanj in veščin

Glavni managerski izzivi:

• izbor in ohranjanje ključnih talentov
• razvoj potencialnih voditeljev
• izgradnja potrošniške zvestobe

Izzivi razvoja zaposlenih:

• manageske veščine
• veščine dela s strankami
• medosebne komunikacijske veščine

Odgovor na te izzive je preprost. Ljudje so glavni. Ljudje bodo iskali odgovore  tudi na konkurenčne pritiske in prispevali k rasti in razvoju podjetja. Potrebno pa je te ljudi pridobivati in jih razvijati. Potrebno pa jim seveda tudi dati možnost, da delajo da izkoristijo ves razvojni potencial. In če še malo poenostavim: ključ leži v glavnem vodstvu, ki ustvarja pogoje za razvoj ljudi v podjetju. Da lahko odkriva druge ljudi in jim odpira prostor za razvoj ter uspešno delo, potrebuje manager naslednje lastnosti (tako jih opredeli Adizes):

• Samozavedanje – poznati mora sebe in svoj voditeljski slog
• Delati mora zavestno - Prepoznavati mora povezave med vzroki in posledicami svojih dejanj
• Minimalno mora imeti razvite vse ključne managerske vloge
• Poznati mora svoje močne in šibke strani ter svojo unikatnost
• Svoje močne in šibke strani ter unikatnost mora sprejemati
• Prepoznavati mora odličnost in slabosti drugih
• Zna sprejemati in ceniti različnost ostalih
• V težkih situacijah zna upočasniti in se sprostiti
• Ustvarja učno okolje, v katerem se konflikti rešujejo v duhu vzajemnega zaupanja in spoštovanja.

Zdi se mi, da je samozavedanje in pozitivna samopodoba managerja ključna. Le ko poznaš sebe in svoje dobre ter slabe strani ter to sprejemaš, lahko okrog sebe zbiraš odlične ljudi, jim omogočaš da se razvijajo ter prispevajo najboljše.

Po moje se veliko mangerjev boji konkurence, boji se boljših ljudi od sebe in boji se dati možnost ljudem, da povedo kaj mislijo in da suvereno soustvarjajo organizacijo.

Sodelovanje je ključni izziv: Ključni v svetu in ključni v Sloveniji. Čeprav o tem pišem, tudi sam čutim določen strah in nelagodnost pred sodelovanje, strah pred deljenjem idej, pred skupnim soustvarjanjem, pred izgubo avtorstva. Očitno je to del vzgoje in kulture v kateri sem zrasel. Trudim se spreminjati, ker vem, da je to bistveno.

In še droben test za konec. Če vodite podjetje, neko drugo organizacijo ali skupino ljudi – ste pripravljeni popolnoma odpreti prostor za njihove predloge, kritike, skratka za njihovo aktivno soustvarjanje?

3 Comments »

Danes v Financah na veliko piše o kariernem sejmu Svetla kariera, ki se je zgodil v Ljubljani. Z malo manj pompa in v nekaj manjšem obsegu pa se je včeraj v Mariboru začel in končal Karierni dan. Bil sem tam. Razvoj kariere mi je zelo pri srcu: zaradi mojega lastnega iskanje in zaradi ustvarjanja na tem področju, ko sem vodil projekt Nefiks – indeks neformalnega izobraževanja.

Prevladovala so IT podjetja in podjetja, ki imajo za osnovo strojništvo. Zakaj? Zato, ker je veliko pomanjkanje teh kadrov. Še ko sem poučeval na Srednji strojni šoli v Mariboru sem lahko zelo neposredno spremljal upad vpisa v programe strojništva. Na koncu je prišlo tako daleč, da ni bilo več službe zame. Z vidika razvoja kariere je bila to sicer dobrodošla vzpodbuda.

Zakaj takšno pomanjkanje teh kadrov? Povpraševanje je veliko. A zakon ponudbe in povpraševanje očitno tukaj ne deluje. Analogno bi veliko povpraševanje po določenih kadrih moralo privesti do ponudbe visokih plač in drugih ugodnosti. V industriji, kjer iščejo kovinarje in strojnike, se po mojem občutku to še ni zgodilo. Teh kadrov je vseeno veliko zaposlenih in to pomeni velike stroške za podjetje. Ta panoga pa tudi ne prinaša tako velikih dobičkov.

Drugače je v IT industriji. Tukaj so po mojem občutku plače precej višje, a ustreznega kadra ni. Zakaj? Je to preveč zahtevno področje? A je v Sloveniji toliko IT podjetij, da s svojimi ljudmi tega ne moremo pokriti? V Indiji je menda zelo veliko vrhunskih IT strokovnjakov in še precej poceni so. Bomo torej uvažali? A se da dobro delati v takem razdrobljenem kolektivu? Brez dodatnih integrativnih in tehnoloških rešitev gotovo ne. Samo najeti enega Indijca in preko e-pošte komunicirati z njim po moje ne gre. Vsaj v uspešnem, kompleksnem podjetju NE.

Gre pa seveda za strukturno neskladje. Nekaterih profilov je zelo veliko. Sam vidim možnosti v sistematičnem uvajanju karierne orientacije v šolski in izvenšolski sistem. To pomeni spoznavanje sebe in svojih sposobnost, spoznavanje potreb in možnosti in iskanje preseka med tem dvojim.  Karierni sejmi so že eden element karierne orientacije. Po drugi strani pa se bodo moral podjetja zavedati, da so redke dobrine drage in da bodo morda morale svoje kadra intenzivno vzgajati tudi sama. Z udeležbo na kariernih sejmi to zavedanje podjetja delno že kažejo.

In kaj bo jutri? Bodo informatiki in strojniki še vedno iskani? Ne vem! Sem pa razmišljal, da bi morda bila dobrodošla institucija, ki bi se ukvarjala za napovedmi poklicnih in zaposlitvenih trendov.

5 Comments »

V tekmi med kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, so dolgoročni cilji skoraj vedno poraženi. Gre za znano dilemo med nujnim in pomembnim. Realnost pa je takšna, da se vsaj v podjetniškem svetu, pa tudi na ravni države, ne da živeti iz rok v usta.

Ker se pravkar pripravljam na izpit iz Adizesove metodologije, mi je zelo blizu predstaviti en vidik tako, kot ga osvetli Adizes.

Ko govori o strukturi organizacije, predstavi precej običajno prakso v podjetjih. Marketing in prodaja sta pod eno streho, prav tako finance in računovodstvo, pogosto sta združena proizvodnja in razvoj. Razvoj človeških virov (HRM) in upravljanje človeških virov (HRA) pa v naših krajih tako ali tako sploh nista ločena. Ravno v tem združevanju funkcij pride do konflikta nad kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji.

Marketing je naravnan na prepoznavanje prihodnjih potreb strank in na oblikovanje izdelkov in storitev, ki odgovarjajo na te potrebe. Usmerjen je torej dolgoročno. Po Adizesu je pri marketingu močno izražena podjetniška vloga. prodaja pa je orientirana na rezultate in učinkovitost. Torej kratkoročno z močno izraženo proizvajalno vlogo. V tej kombinaciji torej prevlada prodaja in marketing izvaja le podporne aktivnosti za prodajo. Namesto, da bi bil usmerjen inovativno v razvoj novega, postane le orodje sledenja.

Podobno se zgodi, če so raziskave in razvoj ter proizvodnja pod istim vodjem. R & R je po definiciji podjetniška funkcija usmerjena v razvoj novih izdelkov in storitev – torej dolgoročno, proizvodnja pa kratkoročno. Nujnost proizvodnje zopet zelo hitro prevlada nad razvojem.

Na ta način se iz organizacije izriva podjetniška funkcija in ostaja usmerjenost na tukaj in sedaj – kratkoročno torej, kar pa tudi omogoča le kratkoročno uspešnost podjetja. Gledati naprej, gledati v prihodnost, je vedno znova preveč pozabljeni izziv.

No Comments »

Kakšen pravzaprav mora biti človek za prihodnost? Kaj potrebuje danes, da se bo lahko soočal jutri z izzivi prihodnosti? Howard Gardner, ki je s svojo Teorijo o več inteligencah že razburkal ustaljeno pojmovanje inteligence kot famoznega IQ. Njegovo novejše delo je Pet umov za prihodnost.

Knjige nisem bral, ampak sem ju na Amazonu le prelistal. Navdihujoča pa je že izbira teh 5 umov:

• Disciplinirani um
• Sintetični um
• Ustvarjalni um
• Spoštljivi um
• Etični um

Disciplina je pojmovna kot veda oz. znanost in kot discipliniranost - trening veščine do mojstrstva. Obvladati moramo vsaj eno disciplino. Sinteza pomeni nasproje drobljenja - povezovanje, sestavljene delcev v celoto. Potem pa se listanje v Amazonu konča.

Znimivo mi je, da ni omenjene klasične inteligence. Očitno je že dovolj integrirana in ni nevarnosti, da bi nanjo pozabili. Pravzaprav je vsebovana v tisti disciplini, ki jo moramo obvladati. Potrebujemo torej obvladovanje posamezne panoge in potrebujemo notranjo disciplino.

Analizo precej dobro obvadamo. Sedaj moramo povezovati. In ne le povezovati delčkov, ampak povezovati posamezne panoge. Ekologijo, strojništvo in ekonomijo. Računalništvo, telekomunikacije, psihologijo in etiko. Marketing in etiko. A si lahko privoščimo tržiti vse, kar lahko naredimo. Brez etike ne gre. Zato je Gardner tudi poudaril etični um.

Ustvarjalnost se je sicer že precej uveljavila. Marsikdo pa si še vedno ne vzame časa za ustvarjalnost in si tudi ne upa biti ustvarjalen. Pri ustvarjalnosti je potrebno pogledati preko zidu trentne koristnosti.

Spoštovanje je temelj sodelovanja. Adizes izpostavi kot enega ključnih faktorjev za dobro timsko odkločanje, medsebojno zaupanje in spoštovanje. Očitno pa moramo spoštljivi um še posebej načrtno razvijati.

Kako te ume razvijati? Sam šolski predmet je premalo. Predmet etika lahko prispeva le delček pri razvoju etičnega uma. Spoštovanje je morda tudi del etike in del bontona. A spoštljivega uma ne moremo razvijati le s podajanjem znanja.

Veliko izzivov za šolo in veliko izzivov za podjetja. In seveda veliko izzivov za družbo, da takšne koncepte sprejme.

No Comments »

Včeraj smo se vrnili s kratkega vikend oddiha v Baški na otoku Krku. Odklop, lepo vreme in pogled na skalnate hribe so bili dobrodošli.
Sprehod po obalnih ulicah, kjer je polno stojnic za najrazličnejšim blagom, restavracij ter slaščičarn in barov, pa je poskrbel za preblisk. Vse stojnice ponujajo enako blago: bolj ali manj kičaste natikače, lesene verižice, ježkaste žoge flurescentnih barv (eden član naše družine je bil nad njimi sicer zelo navdušen). Vsi sladoledi so enaki in vse, sicer simpatične gostilnice, so enake. Kjerkoli kupiš ali naročiš, dobiš približno enako.

Nekako poskušam razumeti ozadje. Ljudje radi posnemajo in izbirajo stvari, ki so znane, ki jih vidijo tudi na desetih drugih krajih. Kje je tukaj prostor za ustvarjalnost in inovativnost. Ali nima nihče od teh ljudi poguma za to ali pa enostavno nima ideje? Če nima poguma, pomeni, da se boji neuspeha. V enakosti ponudbe je lahko prepričan, da bo prodal vsaj nekaj. Če pa izstopa, se lahko zgodi, da ne bo prodal nič. Po drugi strani pa se z drugačnostjo vsaj za nekaj čas znebiš konkurence. Sam opažam drugačnost ponudbe in mi je simpatična. Verjetno jo opažajo in sprejemajo tudi drugi, še posebej, če odgovarja na njihove potreb.

Kakšna je rešitev? Morda ponujati klasiko in poleg klasike še v vsaj enem segmentu izstopati. Potem je potrebno tržiti klasiko in tržiti drugačnost. Zdi se mi, da v veliki meri dobra podjetja to počnejo. A dobra podjetja imajo tudi vsaj v glavi nujni delež izdelkov, ki niso starejši od npr. enega leta. Dobra podjetja imajo tudi dovolj sredstev za razvoj novih izdelkov in storitev.

Mala podjetja pa morajo prav tako nameniti določen odstotek sredstev in časa uvajanju novega.

Mislim, da nekemu manjšemu ponudniku ne bi smel a biti težava občasno eksperimentirati in opazovati odziv strank. Odziv strank je seveda zelo pomemben.

V poplavi enakega, pa je zelo opazna radikalna drugačnost. Radikalna drugačnost zahteva precejšen skok v neznano, zahteva samozavest podjetnika in seveda zahteva prepoznavanje prihodnosti. Bo to, kar nameravam ponuditi v bližnji in daljni prihodnosti res odgovarjalo na potrebe strank.

To se je sicer dogajalo na Hrvaškem. Mislim pa, da je tudi za Slovenijo in Slovence izziv pestrost, drugačnost  in inovativnost. Oboje pa mora izhajati po eni strani iz potreb strank po drugi strani pa iz intuicije, prepoznavanja prihodnosti ali kakorkoli že rečemo temu vpogledu v neznano.

2 Comments »

Včeraj sem klical podjetja, ki sem jim poslal ponudbo za program mesečnih srečanj za lastnike in direktorje malih in srednje velikih podjetij. Večina tistih, ki sem jih dobil in so navedli razlog svoje neudeležbe, so rekli, da nimajo časa.

To me je presenetilo. Program ponuja aktualna znanja vodenja in izmenjavo izkušenj med direktorji – udeleženci. Ne bi me presenetilo, če bi rekli, da teh znanj ne potrebujejo. Lahko bi res tako mislili in ko bi ugotovili, da nečesa ne znajo, bi tisto znanje poiskali. Ne bi me presenetilo, če bi rekli, da je program zanič. Morda bi me prizadelo in bi se potolažil, da sem samo ubral slab marketinški pristop. Ne bi me presenetilo, če bi rekli, da vsa ponujena področja obvladajo. Lahko bi jih res in potem tega program dejansko ne bi potrebovali.

To, da rečejo, da nimajo časa, pa je velik problem. Njihov seveda. To ne pomeni, da nimajo časa samo za udeležbo na usposabljanju, ki ga jaz ponujam, to pomeni, da verjetno nimajo časa za nobeno usposabljanje in da verjetno nimajo časa za načrtovanje in za razvoj in da nimajo časa za inovativnost in še za kaj.

Gre za same pomembne stvari, ki pa seveda niso nujne. Ne pritiskajo na nas s skrajnimi roki, ne trkajo na vrata in ne zvonijo preko telefona. In ravno zato ostajajo zadaj in pozabljene. Dejansko pa so pomembne stvari – najpomembnejše. In najpomembnejše stvari moramo narediti najprej.

Izhajajoč iz tega primera, ki seveda ni osamljen, vidim velik izziv za prihodnost Slovenije, povečanje usposabljanj v sektorju malih in srednjih podjetij. Tukaj je še toliko neodkritega potenciala. Ljudje že leta delajo na enak način in ne vidijo možnosti razvoja. Z majhnimi spremembami bi marsikje dosegli ogromne spremembe.

3 Comments »

American Council for the United Nations University je objavil 15 globalnih izzivov za človeštvo. Te izzive redno ažurirajo.

1. Kako lahko dosežemo trajnostni razvoj za vse?
2. Kako lahko imajo vsi dovolj čiste vode in to brez konfliktov?
3. Kako lahko dosežemo ravnovesje v rasti populacije in rasti virov?
4. Kako priti do pristne demokracije v avtoritarnih režimih?
5. Kako naj oblikovanje politik postane bolj občutljivo na globalne dolgoročne perspektive?
6. Kako naj globalna informacijska konvergenca in komunikacijska tehnologija delajo v korist vseh?
7. Kako naj opogumimo etični ekonomski trg  k zmanjševanju razlik med revnimi in bogatimi?
8. Kako naj zmanjšamo grožnjo novih in pozabljenih bolezni ter odpornosti mikroorganizmov?
9. Kako naj izboljšamo zmožnost odločanja kot del narave dela in institucionalnih sprememb?
10. Kako naj skupne vrednote in nove varnostne strategije zmanjšajo etnične konflikte in uporabo orožja za množično uničevanje?
11. Kako lahko spreminjajoči se status žensk pripomore k izboljšanju življenjskih pogojev?
12. Kako ustaviti mreže mednarodnega kriminala pri njegovem napredovanju v sofisticirano podjetje?
13. Kako naj zagotovimo naraščajoče potrebe po energiji na varen in učinkovit način?
14. Kako pospešiti preboj znanosti in energije pri izboljšanju življenjskih pogojev?
15. Kako naj etične smernice postanejo bolj vključene v globalne odločitve?

Dve stvari nas pri teh globalnih izzivih za človeštvo odbijajo oz. puščajo hladne. To sta besedica ‘globalno’ in beseda ‘človeštvo’. Naši možgani to prevedejo kot nekaj kar se nas ne dotika, kar je daleč stran od nas in nas ne ogroža.

Fraza »Misli globalno, deluj lokalno.« kljub temu, da je bila že velikokrat izrečena, še ni izrabljena. Pravzaprav zahteva vedno znova prevrednotenje in aktualizacijo. Pomeni preprosti imperativ: globalne izzive prevedi v izzive zate, za tvojo družino, za tvoje podjetje.

Kaj pravzaprav pomenijo ti izzivi za podjetje? Sam vidim v teh izzivih naslednje možnosti za podjetje:

• smernice, izzivi in navdihi za družbeno odgovornost podjetij
• smernice za oblikovanje politik podjetja (na daljši rok bodo nekateri od teh izzivov urejeni z zakonodajo ali pa bodo vsaj postali področje, mimo katerega nobeno podjetje ne bo moglo iti); če se začne podjetje pravi čas soočati s tem izzivom, bo to pomenilo konkurenčno prednost.
• navdih za oblikovanje novih izdelkov in storitev

Na kratko bom razmišljal o drugem izzivu: Kako lahko imajo vsi dovolj čiste vode in to brez konfliktov?

Primer navdiha z družbeno odgovornost podjetij mi predstavlja Helios, ki obnavlja stare vodnjake. Možnosti pa je seveda veliko. Podjetje ki izdeluje reklamne table, bi lahko zagotavljalo opozorilne table ob zajetjih pitne vode.

Podjetje lahko zagotovi čiščenje odpadne vode po bolj strogih kriterijih, kot so sedaj v rabi ali načrtuje tehnologijo tako, da se umaže kar najmanj vode.

Podjetniški izziv pa je razvoj različnih čistilni naprav za vodo, naprav za pridobivanje pitne vode iz morske in podobno.

Zelo hitro je ob posameznem globalnem izzivu padlo kar nekaj konkretnih idej za podjetja.
Da se pa tega razmišljanja sploh lotimo pa moramo seveda pogledati malo dlje v prihodnost.

No Comments »

Danes sem v trgovini srečal sošolca iz fakultete. Na kratko sva si predstavila, kaj delava. Ko sem mu povedal, da sem podjetnik in kaj delam, je pokazal precejšnje spoštovanje nad to mojo potjo. Glede na to, da sem precej na začetku podjetniške poti in mu je tudi nisem zelo podrobno opisoval, ni razloga za veliko občudovanje.

Pomislil sem, da v Sloveniji biti podjetnik še vedno pomeni nekaj, na kar večina ljudi sploh ne pomisli. In nekaj, kar si ne morejo predstavljati zase, ker je preveč negotovo in preveč nepredvidljivo. In je res: dnevi niso enaki, ustaljenih stvari ne moreš delati in tudi ob najboljšem poslovnem načrtu ne moreš biti prepričan, da bo posel idealno uspel.

Podjetnik je pač tisti, ki ima idejo in je pripravljen prevzeti tveganje, da to idejo uresniči. Dobrih idej ni veliko oz. vsaj takšnih idej, da bi bile dobre vsaj za tistega posameznika, še manj pa je ljudi, ki so pripravljeni prevzeti tveganje.

Kljub številnim vzpodbudam za razvoj podjetniškega duha, se mi še vedno zdi zelo pomemben izziv za prihodnost Slovenije, krepitev podjetništva. Pomembno pa je tudi sprejeti stvarnost, da lahko podjetje propade in, da to ni katastrofa. Vedno lahko začneš znova.

Za dvig podjetniškega duha je potrebno krepiti ustvarjalnost mladih in potrebno je krepiti samozavest ljudi, da bodo pripravljeni prevzeti tveganje. Če človek ni patološki hazarder, potem lahko zdravo sprejema tveganje, le če je dovolj samozavesten in ima torej dovolj dobro samopodobo. Dobra samopodoba pa pomeni tudi to, da ostaneš prepričan v idejo, čeprav se ti ljudje smejijo in čeprav malokdo misli, da je ideja dobra.
Ključna za razvoj podjetništva v Sloveniji sta tako razvoj ustvarjalnosti med mladimi in krepitev samopodobe. Šele potem pridejo podjetniška znanja, strokovna znanja in dobri pogoji za enostavno ustanovitev podjetja. Čeprav sploh ni zanemarljivo, je veliko lažje narediti sistem VEM (vse na enem mestu) kot pa vzgojiti ustvarjalne in samozavestne mlade.

2 Comments »

Včeraj smo lahko brali ocene o mednarodni konkurenčnosti Slovenije. Lestvico mednarodne konkurenčnosti je namreč objavil švicarski IMD. V primerjavi z lanskim letom je Slovenija zdrsnila za eno mesto in se znašla na 40. mestu. Ocenjuje se po štirih sklopih:

• delovanje gospodarstva,
• učinkovitost države,
• poslovna učinkovitost,
• infrastruktura.

Na hitro lahko rečemo, da je izziv Slovenije, da naredi naslednje leto skok na tej lestvici. Da pa to doseže je potrebno delati na  različnih področjih. Različni konkretni izzivi se postavljajo pred državo. Kateri so ti izzivi?

Doseganje mednarodne konkurenčnosti pa verjetno ni edini namen države. Izzivi so še na drugih področjih.

Zamislimo si Slovenijo v letu 2012. Kateri so pa vaše glavni izzivi za Slovenijo, da bi leta 2012 bila takšna, kot si želite, kot mislite, da bi morala biti? Napišite tiste izzive, ki jih vi vidite.

In danes teden bom objavil lestvico izzivov za Slovenijo kot jih mi vidimo. Resnično me zanima, kakšna bo ta lestvica, katerih bo prvih 5 izzivov za Slovenijo. Lepo vabljeni k sodelovanju.

No Comments »