Archive for April, 2007

April 30th 2007
V čem sem lahko najboljši na svetu

Posted under Izzivi prihodnosti & Odličnost & Osebno mojstrstvo & Organizacije

voda.jpgZdi se mi, da ima vsak posameznik željo, da bi bil v čem najboljši na svetu. Ta želja lahko tudi precej hitro v nevzpodbudnem okolju zamre. Pri podjetjih pa je po moje želja po tem, da bi bila najboljša na svetu redkost. Domnevam, da je med slovenskimi podjetji redkost tudi želja, da bi bilo podjetje najboljše v Sloveniji.

Če želimo to željo uresničiti, potrebujemo dobro mero realnosti. Vedeti moramo, v čem smo lahko najboljši in v čem ne moremo biti. To je ena izmed treh točk t.i. ježevega koncepta, ki ga predstavlja Jim Collins. Poimenovanje izhaja iz znane basni o ježu in lisici. Lisica zna veliko stvari, jež pa le eno, a tisto zelo dobro. Ko odkrijemo stvari v katerih smo lahko najboljši na svetu, iščemo še stvari, ki smo jim res predani, ki prebujajo v nas strast in tiste stvari, ki imajo tudi ekonomsko gonilo. V preseku tega trojega je  tisto, kar mora podjetje početi. Ježev koncept je temelj vseh odličnih podjetij.

Osnova za prepoznavanje tega pa je soočenje z neizprosnimi dejstvi. Morda, to kar sedaj počnemo, ni tisto, v čemer smo lahko najboljši. Morda to v čemer smo lahko najboljši in imamo izjemne kompetence za to, ne prebuja v nas strasti. V soočanju z neizprosnimi dejstvi padajo podjetja in padajo posamezniki. Ježev koncept odlično velja tudi za posameznike. Morda sem študiral fiziko in bil zelo dober študent, nikakor pa ne morem biti na tem področju izjemen ali celo najboljši. To sprejeti, je težko in izjemno težko je tudi odkriti tisto v čemer sem lahko najboljši. Precej močno pa verjamem, da je vsak v neki stvari lahko najboljši.

Še malo pa bo moje podjetje staro 1 leto. Soočam se z neizprosnimi dejstvi. V čem ne morem biti najboljši in kaj poganja moj ekonomski stroj. V čem je strast, je jasno. Jasno pa je, da ravno ta strast tudi lahko zaslepi ostala dejstva.

No Comments »

April 25th 2007
Diskete, dinozavri in druge dotrajanosti

Posted under Izzivi prihodnosti & Inovativnost & Odličnost & Učenje

Dve vztrajnosti me presenečata. Ena vztrajnost so diskete (ki se sedaj res že poslavljajo), a resnično so vztrajale zelo dolgo. Zakaj preseneča ta vztrajnost? Diskete imajo nizko zmogljivost, so precej nezanesljive, veliko računalnikov že precej časa nima disketnega pogona.

fax.jpgDruga vztrajnost je fax. Večina podjetij še ima fax, večina prijav na različne dogodke, izdaja predračunov in še kaj je možna preko faxa. Faksiran dokument ima status na pol uradnega dokumenta. Če so diskete že skoraj izumrle, faxu še dobro kaže. In zakaj preseneča njegova vztrajnost. Ker pomeni nepotrebno delo: najprej printanje in potem faksiranje, ker je počasen, ker nimamo evidence poslanih faksov… Nekateri ljudje sploh ne morejo doumeti, da v svojem podjetju nimam faxa. Zgodilo se je že, da so mi fax poslali na navadno telefonsko številko in bili prepričani, da sem ga dobil.
Po vsej logiki glede na druge boljše možnosti bi oboje moralo že zdavnaj izumreti. Vsaj za diskete to že kar nekaj let napovedujejo. Z uvedbo USB ključkov se to res dogaja. CD-ji očitno niso bili dobra zamenjava. Kaj bo tisto, kar bo dokončno izpodrinilo fax. E-pošta je po moje dovolj dobra zamenjava. Zdi se mi, da je fax bolj stvar kulture kot tehnologije.

Kar pa pravzaprav hočem povedati, je nezanesljivost nekaterih napovedi. Vse okoliščine kažejo, da se mora nekaj spremeniti, da mora nekaj odmreti, pa se to vseeno ne zgodi. Že pred 20 leti so začeli napovedovati konec papirja, tiskanih knjig in časopisov. In ne samo da ni izumrlo, produkcija se je še povečala. Na ljubezni do papirja lahko zgradimo celo dobro podjetniško idejo: servis, kamor pošiljaš e-pošto in jo sprintajo ter pošljejo po navadni pošti. Na prvi pogled mi je delovala nenavadno, takoj nato pa sem pomislil, da bi kar uporabil to storitev. Prihranim čas – ni potrebno oditi na pošto. Vzporednice z e-trgovino so jasne. Tudi nekatere storitve, za katere bi si težko predstavljali, so lahko e-storitve.

Če se sedanjost noče spremeniti, jo lahko uporabimo. Ko pride prava stvar, potisne dotrajano v zgodovino. Do kdaj uporabljati in kdaj potisniti v zgodovino? Opuščanje preteklosti je tudi zelo težko.

No Comments »

April 24th 2007
Ikea - pisoarji za otroke in druge nepomembnosti

Posted under Inovativnost & Odličnost & Organizacije

Prejšnji teden sem bil v ikeini trgovini v Gradcu. Nekaj stvari me je navdušilo. To so stvari, ki niso bistvene za njihovo kvaliteto. In ravno zato, ker niso nujne, presenečajo.

Imajo parkirišča za družine z malimi otroki. Če ste kdaj jemali otroka iz otroškega sedeža v avtu, potem veste, da potrebujete nekaj več prostora.

Na parkirišču je označen pas za pešce. Na večini drugih parkirišč se pešci ogibajo avtomobilom. Redko se namreč avtomobili ogibajo pešcem.

Na moškem WC-ju imajo pisoarje za otroke.

Vse te stvari so vsaj inovativne, če že nimajo nekega posebnega vpliva na prihodnost. No na prihodnost Ikee prav gotovo imajo vpliv.

Preprosti sklep: za dobro prihodnost je včasih treba delati stvari, ki jim zelo težko najdemo povezavo z našim osnovnim poslom.

No Comments »

April 22nd 2007
Pogovor - managersko orodje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti

Posted under Odličnost & Osebno mojstrstvo & Voditeljstvo & Organizacije & Učenje

Z usposabljanja o timskem delu, ki sem ga vodil nekaj dni nazaj, imam zanimivo izkušnjo. Izkušnja pravzaprav potrjuje nekaj, česar se globoko zavedam, potrditev pa je bila vseeno potrebna in dobrodošla. Ob vseh novih managerskih orodjih in ob vseh metodah za krepitev timov je prava in edina zvezda kvaliteten pogovor.

Ljudje se ne znamo pogovarjati. Že pogovor v dvoje nam povzroča velike težave, pogovor v skupini pa je še posebej enačba s tremi neznankami. Ravno zaradi teh težav, nima pogovor v skupini statusa čudežnega managerskega orodja.

V čem pa je ta težavnost. Najprej je treba poudariti, da ne gre za govorjenje, ampak za pogovor. Govoriti znamo in to še preveč. Ne znamo pa poslušati in ne znamo pogovora, ki je sestavljen iz govorjenja in poslušanja peljati tako, da poglablja temo oz. izziv in da privede do želenih rezultatov.

Skratka vodeni pogovor v skupini vodij je pripeljal do novih konkretnih spoznanj, ki jih bodo lahko takoj uporabili v praksi. Nobeden posameznik v skupini ni vedel tega in težko verjetno, bi se tudi katerikoli posameznik prebil do teh rešitev.

Pri pogovoru v timu je potrebno skrbeti za vsebino in proces. Skrb za proces je skoraj bolj pomebna, predvsem pa bolj zahtevna.  Nekaj koristnih smernic, ki izhajajo iz knjig Fifth discipline – Field book (Senge, Ross, Smith, Roberts, Kleiner) in Obvladovanje sprememb (Adizes)

  Continue Reading »

1 Comment »

April 19th 2007
Ustvarjeno, da traja (Jim Collins)

Posted under Izzivi prihodnosti & Odličnost & Organizacije

rja.jpgJim Collins je pred nekaj leti napisal knjigo Ustvarjeno, da traja (Built to last). Govori o tem, kako dobre rezultate pretvorimo v odlična podjetja, ki trajajo. Govori o uspešnih navadah vizionarskih podjetij. Toda kako priti do odličnih rezultatov. Kot odgovor na to vprašanje je Collins naredil raziskavo in napisal Good to great (Od dobrega k odličnemu), o kateri sem že pisal.

Kaj je torej tisto, kar daje gotovost, da bo neko podjetje oz. neka organizacija trajala tudi v prihodnosti. Velikokrat slišimo, da se je življenjska doba podjetij zelo skrajšala. Po drugi strani pa obstajajo zelo stara podjetja. Najstarejša podjetja so družinska podjetja. Kar nam delno že ponuja odgovor. V tem seznamu najstarejših podjetij je na prvem mestu japonsko podjetje Kongo Gumi, ki izdeluje tradicionalne japonske zgradbe. Ustanovljeno je bilo daljnega leta 578 in je torej staro več kot 1400 let. Tudi na drugem mestu je japonsko podjetje.

Kaj torej potrebujemo, da bo podjetje trajalo:

  • brez odličnosti ne gre
    • potrebno je delati tisto, v čemer si najboljši
    • pomembni so pravi ljudje
    • vzpostavljena kultura discipline
    • vedeti moramo zakaj in kdaj uporabiti tehnologijo
    • soočiti se je treba z brutalnimi dejstvi
    • vodje morajo biti osebno ponižni in z močno profesionalno voljo (Good to great)
  • In kaj lahko potegnemo iz najstarejših (družinskih) podjetij. Kaj je prisotno pri njih, kar daje zasnove za trajnost?
    • skupne vrednote
    • povezanost zaposlenih
    • medsebojno zaupanje
    • delo je vredno, saj omogoča družini življenje
    • tradicija, ki se prenaša iz roda v rod

Gre za paleto stvari, ki seveda niso rezervirana le za družinska podjetja. Zdi pa se mi, da je v precej podjetjih bolj malo posluha za tovrstno gradnjo skupnosti. Dejansko gre za gradnjo skupnosti, za ustvarjanje skupnostne kulture.

In katero je najstarejše slovensko podjetje? Ne vem. Pred nekaj dnevi sem po radiu poslušal predstavitev kmetije Jeraj, ki pod istim imenom in istim rodom deluje že od, če se prav spomnim, leta 1470 in je na njej sedaj 23. rod. Spoštovanja vredno.

No Comments »

April 16th 2007
Čigava bo šola prihodnosti (Finance)

Posted under Izzivi prihodnosti & Odličnost & Osebno mojstrstvo & Učenje

Danes me je nagovoril naslov članka v Financah: Čigava bo šola prihodnosti. Članek se precej spušča v polemiko o javnem in zasebem šolstvu ter prednostih in slabostih teh konceptov.

Naslov se mi zdi čuden. Je kot enačba z dvema neznankama. Ko želimo razmišljati o šoli, je edino smiselno vprašanje, kakšna mora biti šola prihodnosti. Biti mora takšna, da bodo učenci, dijaki in študenti lahko odgovarjali na izzive prihodnosti.

Zdi se mi, da smo zelo omejeni z obstoječimi in preteklimi šolskimi okviri. Tudi v razmišljanju o razvoju šole potrebujemo veliko inovativnosti - potrebujemo inovativen šolski model. Nekaj idej, kakšna naj bo šola prihodnosti:

  • izzivalna (izzivati mora učence in učitelje)
  • graditi mora na obstoječih izkušnjah in znanju (učenci danes že veliko znajo)
  • izkoriščati mora obstoječe in nastajajoče socialne mreže in vzpodbujati mora nastajanje novih mrež okrog različnih področjih (ta koncept je razdelal že Ivan Illich)
  • drugačna (morda brez razredov, morda brez učilnic, morda brez klasičnih učiteljev, morda virtualna, morda potujoča, …)

Morda lahko kakšna nova zasebna šola pomeni tudi nov šolski model. Obstoječe zasebne šole zaenkrat še ne odstopajo bistveno od prevladujočih modelov. Čeprav so teoretiki in praktiki pedagogike imeli že precej napredne ideje.

No Comments »

April 13th 2007
Podjetja proti Bushu

Posted under Izzivi prihodnosti & Družbena odgovornost podjetij & Voditeljstvo & Organizacije

V knjigi Presence avtorji izpostavijo zanimivo vprašanje. Ko človek tako močno zboli, da mu predvidijo le še nekaj mesecev življenja, je pripravljen koreniti spremeniti svoje življenje. Kaj je tisto, kar bi celotno človeštvo postavilo v takšno situacijo, da bi bili pripravljeni korenito spremeniti obnašanje naše zahodne civilizacije? Enoznačnega odgovora seveda ne dajo. Tudi zgodovina nas uči, da velike grožnje npr. grožnja jedrske vojne in velike in boleče minule izkušnje npr obe svetovni vojni nista bili dovolj. Tudi danes grožnja posledic globalnega ogrevanja ni dovolj. Nakažejo pa, kdo bo moral biti katalizator sprememb. Edino, če se bo gospodarstvo začelo spreminjati, je rešitev za našo civilizacijo.

In zanimivo, gospodarstvo se je začelo spreminjati. Nekatera velika ameriška podjetja so pozvala Busha k ukrepom za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov  v ozračju. Po drugi strani pa podjetja v trajnostnem razvoju iščejo priložnosti za svoj strateški razvoj.

Kako je prišlo do teh na prvi pogled presenetljivih sprememb. Mislim da gre za učinek snežink na veji, za edini uspešen princip doseganja sprememb ob trdovratnem uporu.  Kratka zgodbica je zgovorna ilustracija tega. V zimskem jutru precej močno sneži. Na drevesu sedita dve ptički in modrujeta o teži snežink. Prva pravi: »Snežinke so čisto brez teže.« Druga se ne strinja: »Neko težo pa že imajo..« In ker se jima nikamor ne mudi, sedita na drevesu in opazujeta eno izmed vej, na katero padajo snežinke. Pade 200 snežink in nič se ne zgodi. Pade 1000 snežink in 5000 in 10.000 snežink in nič. Pade 500.000 snežink in ne zgodi se nič. in pade 1.236.503 snežink in nič. In pade 1.236.504 in veja se zlomi.

Ne moremo vedeti, kdaj se bo veja zlomila, vemo pa da je bila vsaka snežinka pomembna.  Drobna dejanja, vztrajno ponavljanje, vedno več ljudi, ki sodeluje in seveda jasen namen, ki si ga ti ljudje delijo, vse to  povzroča želene spremembe. Na žalost ali pa na srečo pa le na dolgi rok. Na srečo zato, ker vztrajajo le tisti, ki imajo za kaj vztrajati.

1 Comment »

April 10th 2007
Ustanoviteljska past - kako se umakniti

Posted under Osebno mojstrstvo & Voditeljstvo & Organizacije

Ob pisanju prejšnjega prispevka in pripravah na izpit iz Adizesove metodologije sem dobil asociacijo. Fizična starost in možna obnašanja v tej starosti so precej povezni z obnašanji voditeljev različnih podjetij. V obeh primerih gre za prepoznavanje trenutkov kdaj in kako se umakniti.

Adizes govori o ustanoviteljski pasti. Ko nekdo ustanovi podjetje je jasno, da dela vse in ima vse v glavi. Ko pa podjetje raste in razvija, se mora ta ustanovitelj umakniti. To seveda ne pomeni, da zapusti podjetje. Umakniti se mora iz posameznih funkcij. To umikanje pa je tesno povezano s spreminjanjem oz. celo postavljanjem strukture. Če se ustanovitelj ne zmore umakniti, pripelje podjetje v ustanoviteljsko past, kar lahko privede do propada podjetja. Kako torej spuščati vzvode  in omogočati podjetju dober razvoj. Podjetje mora biti namreč takšno, da ni nihče nepogrešljiv – vsaj razvoj mora peljati k temu. V prvih letih ustanovitve je jasno, da podjetje brez ustanovitelja propade. Če pa propade tudi po 5 letih, potem pa je bilo umikanje ustanovitelja slabo.

Kdaj in kako se naj kot ustanovitelj umaknem? Ali zmorem to sam, ali potrebujem pomoč?  Skoraj se mi zdi, da brez neke pomoči ne gre. Umikanje je neke vrste amputacija. Nekaj, kar je del mene moram na nek način odstraniti in le redki so si bili sposobni sami odrezati roko ali nogo. Ko pride trenutek se mora ustanovitelj umakniti iz posameznega področja in ga predati nekomu drugemu. Nobene potrebe pa tudi ni, da bi sunkovito prerezal. Počasi a zanesljivo – to je ključ za prihodnost takšnega podjetja

1 Comment »

April 6th 2007
Prihodnost mladih je starost

Posted under Odličnost & Osebno mojstrstvo & Voditeljstvo

Čuden naslov, ampak resničen. In če v tem blogu pogosto ponavljam, da je treba razmišljati o prihodnosti, lahko sedaj potegnem logični sklep, da moramo razmišljati tudi o starosti. Srečujem starejše ljudi, takšne, ki so mi blizu in one, ki jih spoznavam le bežno. Svojo starost zelo različno živijo. Zaželel sem si, da bi se v svoji starosti dobro počutil in da bi me kot takšnega dojemali tudi drugi. Poskušam zapisati nekaj smernic – pravil za takrat, ko bom star:

  • Nikoli ne smeš živeti le za otroke. To je breme zate in za njih.
  • Otrokom pomagaj toliko kot jim lahko in to kar on želijo. Ko delaš tisto, kar hočeš ti, to ni več pomoč.
  • Razvijaj nekaj, kar ti veliko pomeni in kar rad delaš in temu posvečaj del svojega časa.
  • Imej prijatelje in razvijaj prijateljstvo.
  • Nauči se kaj novega – nikoli nisi prestar za to.
  • O svojih mladih dneh se lahko neomejeno pogovarjaš s svojimi vrstniki in z vnuki, ko so še mali. Pri drugih bodi pazljiv, ko bodo isto stvar slišali petič, jim ne bo samo nezanimivo, ampak bo tudi tečno.
  • Razmišljaj o prihodnosti in se predvsem o tem pogovarjaj s svojimi otroci. Govori torej o tem, kar delaš in o tem, kar razmišljaš sedaj.
  • Tudi tišina je del pogovora. Bodi tudi poslušalec.
  • Ne zanašaj se na spoštovanje starejših. Vedno gre le za spoštovanje konkretne osebe, ki si to spoštovanje na nek način pridobi.

Pravzaprav ni to nič novega in velja tudi za vse ljudi v mladih in srednjih letih. Veliko starejših ljudi pa to vseeno pozabi. Oziroma to pozabljajo že prej. Verjetno pa ta pravila zelo malo pomenijo, če jih preberemo pri 60-tih ali 70-tih. Srečno starost ustvarjamo že sedaj -  in ne samo glede finančne varnosti, ki pa seveda tudi ni zanemarljiva.

1 Comment »

April 3rd 2007
Spregledati inovativno

Posted under Izzivi prihodnosti & Inovativnost & Odličnost

Kako ocenjevati inovativne stvari? Če jih ocenjujemo po obstoječih kriterijih, se nam lahko zgodi, da bodo dobile bistveno nižjo oceno, kot si jo zaslužijo. Na ta način lahko dobre stvari pustimo oditi.

Pred kratkim sem ocenjeval predstavitve projektnih nalog. Element predstavitve je bil tudi plakat. Nekdo je za temo Lakota v svetu predstavil plakat, ki je bil popolnoma prazen in rekel, da najbolje simbolizira lakoto v svetu. Bil sem v dilemi, kako naj ta izdelek ocenim, saj sem imel izdelane precej jasne kriterije. Dal sem mu točke za inovativnost, za estetsko vrednot in vsebino pa je dobil minimalno točk. A je bila to primerna ocena?

Kako torej ocenjevati nekaj, kar je novo in drugačno ter seveda redko. Problem je ravno v tem, da je redko. Zato ne moremo postaviti splošnih pravil in kriterijev ocenjevanja. Novo nas bo vedno znova presenetilo. Potrebujemo pa pravila, ki preprečijo, da bi se ideje izgubljale. Poskušam zapisati nekaj pravil:

  • V začetni fazi sprejmemo vse ideje.
  • Ideje ocenjujemo po ustaljenih pravilih in subjektivno po občutkih.
  • Kadar se subjektivna ocen zelo razlikuje od formalne ocene, pustimo idejo za temeljitejšo analizo.
  • Kadar sta formalna in subjektivna ocena nizki, lahko idejo verjetno zavržemo (še posebej, če je dalo negativno subjektivno oceno več ljudi.
  • Če sta formalna in subjektivna ocena obe zelo visoki, verjetno ne gre za posebej inovativno idejo.

V strojništvu se precej uporabljajo relativna merila imenovana kalibri. Običajno imamo kaliber GRE in kaliber NE GRE. ‘GRE’ mora iti v npr. luknjo, ki jo kontroliramo, ‘ne gre’ pa ne sme iti. Takrat je luknja v redu. Za ocenjevanje novega takšno kalibriranje gotovo ni primerno.

2 Comments »

Next »