Posted under Izzivi prihodnosti & Inovativnost & Osebno mojstrstvo
V vsakdanjem življenju smo s prihodnostjo povezani, ko si postavljamo cilje. Cilji vedno predstavljajo neko želeno stanje v prihodnosti. Ko spoznavamo ciljno načrtovanje, nas hitro seznanijo, da morajo biti naši cilji SMART, kar so angleške začetnice besed Natančni, Merljivi, Dosegljivi, Ustrezni in Časovno določeni.
Natančnost in merljivost sta sicer najbolj tehnični kategoriji, a že z njimi imamo težave. Pri določanju natančnih in merljivih ciljev nam pomaga preprosta analiza, ki jo je precej jasno opredelil Robert Mager.
Analizo naredimo po naslednjih korakih:
- Napiši cilje v obliki končnih rezultatov.
- Zapiši dejanja oz. stanja, ki če jih opaziš, te prepričajo, da je cilj dosežen.
- Sortiraj zapisano. Prečrtaj tisto, kar se podvoji. Ponovi prvi in drugi korak, če je zapisano še vedno nejasno in abstraktno.
- Vsako dejanje oz. stanja zapiši v obliki stavka, ki opiše naravo, kvaliteto ali količino, ki jo smatraš za sprejemljivo.
- Testiraj stavke s vprašanjem: “Če kdo doseže oz. pokaže vsako od teh dejanj oz. stanj, ali sem pripravljen reči, da je dosegel cilj?” Če je odgovor “da”, je analiza končana.
Bistveno bolj zahtevne pa so kategorije dosegljivost, ustreznost in časovna določenost. Dosegljivost in časovna določenost sta tesno povezani. Če imamo dovolj časa, je skoraj vsak cilj dosegljiv. Postavljati dovolj izzivalne cilje, ki so še dosegljivi, pa je umetnost. Avtorji knjige Presence govorijo, da je naša najvišja možna prihodnost povezana z našimi najvišjimi nameni in dosežemo lahko tiste cilje, ki bi jih naj dosegli (ki so na nek način določene za nas). To pa je že povezano z ustreznostjo ciljev in daleč presega tehnično plat ciljnega načrtovanja. To presega v precejšnji meri nas same in naše zmožnosti.
Dosegljivost ciljev je povezana z našim pojmovanjem omejitev oz. svobode. V prej omenjeni knjigi govori Peter Senge o zunanji svobodi, ki pomeni prisotnost in odsotnost sil zunaj mene, ki omejujejo moja dejanja in o notranji svobodi, ki je povezana s stopnjo tega, kako našim dejanjem vladajo navade. Omejeni z notranjo nesvobodo, si nekaterih ciljev sploh ne moremo zamisliti. In tukaj leži bistvo ciljnega načrtovanja: zamisliti si cilje, ki so pravi – pravi za nas in pravi za okolje, v katerega so usmerjeni.
Ales on 03 Mar 2007 at 5:08 dopoldne #
Koristno! En cilj sem si že stestiral, pa ne vem čisto dobro ali je dober. Ali nam daš en dober primer analize cilja? Čisto konkretno. A sem tečen?
admin on 05 Mar 2007 at 9:25 popoldne #
Pa poglejmo analizo na konkretnem primeru.
Napiši cilje v obliki končnih rezultatov.
-Izboljšal bom samozaupanje.
1.Zapiši dejanja oz. stanja, ki če jih opaziš, te prepričajo, da je cilj dosežen.
Dejanja, ki me prepričajo, da imam boljšo samopodobo so naslednja:
1-Ob srečanju z ljudmi bom načel pogovor z njimi.
2-V pogovoru v skupini bom izpostavil moje mnenje.
3-Če ne bom razumel povedanega, bom vprašal.
4-Aktivno se bom vključeval v pogovor v skupini, v kateri bom prisoten
-…
2.Sortiraj zapisano. Prečrtaj tisto, kar se podvoji.
Dejanji 2 in 4 sta zelo podobni. Glede na naše razumevanje opisanega ugorovimo, da lahko 4 izpustimo.
3.Ponovi prvi in drugi korak, če je zapisano še vedno nejasno in abstraktno.
Nejasnost je vedeno subjektivna kategorijo. Ker ceilje pišemo zase oz. lastno organizacijo, je pomembno, da so razumljiiv nam. Za primer razširimo 3. dejanje.
1. Če v medsebojnem pogovoru s posamezniki ali v skupini ne bom razumel, kaj hočejo povedati, bom vprašal.
2. Če se mi bo na predavanju porodilo kakšno vprašanje, ga bom postavil predavatelju.
4.Vsako dejanje oz. stanja zapiši v obliki stavka, ki opiše naravo, kvaliteto ali količino, ki jo smatraš za sprejemljivo.
Napravim to za 1. cilj: Z vsaj enim človekom, ki ga bom v dnevu srečal, bom začel pogovor. Pogovor je lahko tudi zelo preprost.
5.Testiraj stavke s vprašanjem: “Če kdo doseže oz. pokaže vsako od teh dejanj oz. stanj, ali sem pripravljen reči, da je dosegel cilj?” Če je odgovor “da”, je analiza končana.
Ta zadnja naloga je preizkus, ali so vsa opisana dejanja dovolj, da lahko rečem, da imam samozaupanje. Če so, končam, če ne pa pomislim, kaj še manjka. Lahko bi npr. dodal:
-Mnenja drugih, ki so drugačan od mojih, dobro premislim in jih ne sprejmem takoj za sveto resnico.