Prihodnost in vodenje

Berem zelo preprosto in zelo odlično knjigo o motiviranju ljudi v organizacijah - Gung Ho! Na začetku je narejen bistveni prehod. Dobra podjetja delajo v smeri navdušenih strank. Kako pa narediti, da bo imelo podjetje navdušene zaposlene?  Knjiga izpostavi 3 načela:

Duh veverice ali vredno delo:

• Zaposleni morajo vedeti, da njihovo delo pripomore k temu, da je svet boljši.
• Vsakdo dela z namenom, da bi dosegel skupni cilj, ki ga je sooblikoval in ga podpira.
• Vrednote botrujejo vsem načrtom, odločitvam in dejanjem.

Pot bobra ali zaposleni imajo nadzor nad doseganjem ciljev:

• Igralno polje je jasno označeno z mejami in potem je igralcem dopuščeno, da sami igrajo.
• Mislim, občutkom, sanjam in potrebam zaposlenih je potrebno prisluhniti in tudi kaj glede njih narediti.
• Zaposleni morajo imeti izzive za katere so sposobni - ne premalo in ravno toliko , da uspejo, če vložijo vse svoje sile.

Dar gosi ali medsebojno vzpodbujanje:

• Iskrene pohvale, posredne in neposredne.
• Spodbujanje napredka
• Navdušenje=poslanstvo * denar * pohvale

Vse je zelo preprosto, ni pa mogoče tega uvesti čez noč. Po izkušnjah bi naj trajalo 5 let, da v podjetju resnično zaživi. To pa zahteva drugačne voditelje. Takšne, ki ne želijo držati vseh niti, takšne ki gredo med ljudi in jih vzpodbuja in takšne, ki verjamejo, da to deluje.

No Comments »

Kdaj ste nazadnje igrali Človek ne jezi se? Čeprav je morda minilo že več kot 10 let, se precej jasno spomnite pravil igre. Na enem izmed usposabljanj, ki sem ga vodil, so imeli udeleženci za nalogo igrati to igro. Cilj pa je bil, da vsi igralci čim prej pridejo v hiške. V vsakem krogu so lahko spremenili ali dodali kakšno pravilo, ki bi vodilo k temu cilju.
Kako težko je prestopiti meje, ki so začrtane že leta. Kako težko je spreminjati pravila, ki izgledajo večna. Najhitrejša skupina 6 igralcev je končala v nekaj minutah, najpočasnejša skupina pa v omejenem času sploh ni prišla do konca.

Zgrozil sem se ob zavedanju, kako sem ujet v lastnih vzorcih. Konkretno sem razmišljal o internetu. Koliko si sploh predstavljam možnosti, ki jih le ta omogoča. Zamislil sem se ob videu, ki ga je pripravil in dal na YouTube Michael Wesch, profesor antropologije. In ta video govori le o že uporabljenih možnostih, a je impresiven. Kako impresivna je šele tista množica možnosti interneta, ki še ni realizirana. Impresivno pa je tudi, da si je video ogledalo več kot milijon ljudi. Dobre ideje je možno izjemno hitro širiti preko interneta.

Če ostajamo pri videu. Na portalu Springwise sem našel že uresničeno idejo podjetja, ki pomaga drugim podjetjem razviti svojo korporacijsko verzijo YouTube z namenom krepitve kulture podjetja ali izmenjave dobrih praks. Mimogrede na Dellu so to isto naredili za svoje uporabnike - kratki video posnetki z navodili za različne situacije.

Kako torej širiti meje svojega zavedanja?

3 Comments »

V četrtek 15.3. se je zgodil dogodek odprtega prostora z naslovom: Kako odpirati prostor za inovativne izdelke in storitve. O odprtem prostoru sem že pisal. Še enkrat pa je pokazal svojo uspešnost. Zbral je več kot 30 ljudi z vseh koncev Slovenije in vseh področij delovanja: svetovalci, zavarovalnica, ljudske univerze, tehnološka podjetja…

Začetno inspiracijo in motivacijo nam je dal Tomaž Jevšnik – soustanovitelj podjetja Ocean Orchidis. Ne gre ne za inovativne izdelke in ne za inovativno storitev. Gre pa za inovativno kombinacijo orhidej, Prekmurja, geotermalne vode in še česa. Pot od idej do proizvodnje pol milijon orhidej letno je impresivna in tudi že kar poznana v slovenskem prostoru. Tiso kar pa resnično sodi v ta blog pa je ideja za prihodnost. Prekmurje lahko s svojimi potenciali prekosi Nizozemsko v proizvodnji lončnic in rezanega cvetja. Naše orhideja so za 20 % cenejše od nizozemskih predvsem zaradi boljšega podnebja, ogrevanja z vodo iz globin in seveda tudi cenejše delovne sile. Ta ideja prihodnosti pa mora dozoreti še v kom.

Ena izmed idej, ki je dozorela že v četrtek, pa je bila ideja o odprtem prostoru v Prekmurju, kamor bi povabili mlade: dijake in študente in vse tiste, ki že ustvarjajo prihodnost Prekmurja. Prva ideja za naslov: Kako lahko Prekmurje prehiti Nizozemsko v proizvodnji cvetja? Eno izmed vodil odprtega prostora je: pustimo se presenetiti. Prekmurje – cvetličarna Evrope je ena izmed možnih prihodnosti te naše lepe pokrajine.

Inovativnost gre tudi mimo orhidej in Prekmurja. Tudi v četrtek je šla. V tem prispevku pa naj inovativno cvetijo prekmurske orhideje in navdihujejo drugo novo in drugačno v Sloveniji.

No Comments »

Poskušam načrtovati moj laboratorij prihodnosti. Ko gre za kemijski, biološki ali fizikalni laboratorij, je precej jasno, kaj pomeni eksperiment. Epruvete, merilni instrumenti, gorilniki in še kaj, nam omogočajo v laboratoriju odkrivati, kako se bo nekaj obnašalo v realnem življenju. Ni potrebno uničiti, sežgati, porušiti ali analizirati celotne snovi oz. naprave, da bi na nek način napovedali njeno prihodnost. Kako pa lahko eksperimentiram svoje življenje, da bi vedel, ali bo in kako bo nekaj delovalo v prihodnosti. Precej orodij je na voljo:

• Opazovanje: Opazujem druge kaj in kako delajo in kako jim stvari uspevajo. Z nekaj zdrave pameti lahko sklepam, če bi to veljalo tudi za moje razmere. Tudi branje, gledanje TV, obiski razstav, podjetij, različnih drugih organizacij in še kaj sodijo v ta sklop laboratorija.
• Delovanje v okolju z večjo toleranco do napak: To so vsa šolska in študijska okolja pa tudi večina delovanja v nevladnih organizacijah. To je predvsem možnost eksperimentiranja za mlade, ko lahko preizkušajo svoje sposobnosti in interese in ugotavljajo, kako se bo to nekoč obneslo na njihovem delovnem mestu.
• Ustvarjanje lastnega okolja z večjo toleranco do napak: Moje takšno okolje je lastno podjetje, kjer si lahko privoščim razvijati npr. programe Umetnost in vodenje, Učenje iz prihodnosti in še kaj. To so stvari za katere vem, da ne bo velikega zanimanja. Lahko pa jih razvijem in najdem alternativne možnosti za izvedbo. Če podjetja nimajo takšnega lastnega okolja, so obsojena na ponavljanje. V 3M se lahko strokovnjaki en dan v tednu igrajo s svojimi idejami.
• Poglobljeno razmišljanje in zapisovanje misli. Stvari, ki niso na papirju, zelo hitro gredo tudi iz glave. Tisto, kar je zapisano pa lahko analiziramo, povezujemo, vrednotimo.
• Umik v puščavo (samoto), kjer preko poglobljenega razmišljanja in meditacije vstopam v svetove, kjer stvari postanejo zelo jasne. Za razliko od razmišljanja, pomeni to izklop racionalnosti.

In še nekaj kar vse poveže v celoto - ČAS. Za to, da gremo v laboratorij prihodnosti, si je potrebno vzeti čas.

No Comments »

Začel sem premišljevati, kaj pravzaprav določa mojo prihodnost. Kar precej stvari je:

• Moja osebna zgodovina je gotovo zelo pomembna. Tu je vse, kar sem na svoji poti naložil v nahrbtnik sam ali pa je naložil nekdo drug. Tisto nezavedno, kar je naložil drugi, je bistveno bolj omejujoče.
• Moja sedanjost je vse to, kar delam danes. To je moj študij, skrb za zdravje in kondicijo, moj življenjski optimizem ali pesimizem. In predvsem moje poznavanje samega sebe, svojega značaja, vrednot ter sposobnosti. Drucker pravi, da večina ljudi precej bolje pozna stvari, ki ji ne obvlada kot pa tisto v čemer so res dobri.
• Moj pogled na prihodnost bistveno določa prihodnost. Gre za mojo jasno vizijo sveta , kot ga želim, sveta, ki ga želim ustvariti, sveta v katerega želim vstopiti. Somerset Maugham je napisal: Tisti, ki pričakujejo najboljše, bodo to tudi dobili. Koncentracijska taborišča so preživeli tisti, ki so živeli v prihodnosti.
• Povezanost z drugimi predstavlja mrežo po kateri se pomikam v prihodnost in predstavlja tudi varnostno mrežo, ki me ulovi, ko padem. To so ljudje moje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
• Naslednji element je laboratorij prihodnosti. Gre za neke vrste eksperimentiranje. Vsaka nova stvar je poskus, ki zahteva tveganje. Če uspemo razviti laboratorij, kjer z omejenim tveganjem poskušamo tisto, kar se nam zdi dobro, je to odlično orodje za mojo prihodnost.
• Še zadnji element, ki določa mojo prihodnost pa je delovanje. Brez konkretne akcije se zgodi bolj malo stvari.

Zdi se mi, da so vsi elementi precej pomembni. Še posebej pa se mi zdi pomembno, da ne dajemo prevelike teže osebnemu nahrbtniku. Frankl bi rekel, da lahko preko travm in težav, ki jih nosimo, pridemo, če imamo močan smisel. To je tudi bistvo njegove logopedije.

1 Comment »

Kakšno bo učenje v prihodnosti? Ali bomo našli še bolj učinkovite in uspešne metode učenja? Ali bo tehnologija uspešnost in učinkovitost bistveno izboljšala? Ne morem, da se ne bi dotaknil usposabljanja, ki sem ga včeraj sam vodil. Naslov usposabljanja je Managerske igre – komunikacija v timu. To je usposabljanje, kjer praktično ni bilo teorije, ne Power point predstavitev, niti ne pisanja po tabli. Bilo pa je veliko iger, vaj, skupinskih dinamik ter vrednotenja le teh. Šlo je za pridobivanje konkretnih izkušenj in učenja iz teh izkušenj. Glede na odzive udeležencev lahko sklepam, da so se veliko naučili in se obenem zabavali.

Visoka teorija in visoka tehnologija nista pogoj za odlično učenje. Seveda pa pri določenih učenjih lahko teorija in tehnologija bistveno prispevata k pridobljenemu znanju in veščinah.

Pred nekaj 10 leti je Ivan Ilich govoril o razšolanju in alternativi šolskega sistem – mrežah znanja. Povezujejo se tisti, ki imajo podobne interese in se skupaj učijo. Internet ustvarja takšne skupnosti učenja. Zopet pa je internet le orodje, potrebujemo še premik v glavi. Gre za to, da svoje znanje posredujemo drugim - ga delimo. Tukaj pa so lahko ovire.

Včeraj sem poslušal Studio ob sedemnajstih o tehnoloških platformah v Sloveniji, kjer se srečujejo raziskovalci iz podjetij, raziskovalnih ustanov in managerji, da iščejo priložnosti in izzive ter prihajajo do inovacij na posameznih tehnoloških področjih. Zaenkrat obstaja okrog 20 takih platform. Na nek način gre za skupno učenje. Preboj, ki pa so ga morali sodelujoči narediti je ta, da imajo od tega vsi koristi in seveda, da je znanje edina dobrina, ki se z delitvijo ne manjša.

Peter Senge govori o timskem učenju. Tim ima drugačno kapaciteto učenja kot posameznik. Posameznik pa mora sprejeti timsko inteligenco. Timska odločitev je drugačna, kot bi bila moja odločitev. In če je drugačna, ta odločitev ni eksplicitno moja zasluga, je pa tudi moja zasluga. Tudi zaradi mojega drugačnega mnenja je tim spoznal nekaj novega in prišel do boljše rešitve.

No Comments »

Število brezposelnih z višjo in visoko izobrazbo se je v Sloveniji povečalo. To je precej neprijetna novica. Kaj pa pomeni? Da ni potreb po izobraženih kadrih? Če pomeni to, potem se Sloveniji slabo piše. Morda pa gre le za strukturno brezposelnost: na določenem področju je pomanjkanje strokovnjakov , na drugem področju pa jih je preveč. Z novimi programi vzpodbujanja študija tehnike in naravoslovja se bo vse spremenilo. Ne verjamem!

Verjamem pa v eno pot reševanja. Verjamem v kvalitetno poklicno orientacijo, ki mladim omogoča odkrivanje in razvijanje talentov in jih na dolgi rok usmerja v tisto izobraževanje, kjer lahko dosežejo največ. Karierna orientacija je preventiva, je vlaganje v prihodnost, zavod za zaposlovanje je kurativa. Verjamem, da noben mlad človek, ki je imel možnost razvijanja in odkrivanja svojih interesov in je bil vzpodbujen, da je v to vlagal svoj čas in napor, ne bo dolgo brezposeln. Ne glede ena to ali ima družboslovno, humanistično, naravoslovno ali tehnično izobrazbo.

V Sloveniji ni ustanove, ki bi se strateško ukvarjala s karierno orientacijo. Po zelo približni moji oceni vsaj 50 % dijakov igra loto, ko izpolnjuje vpisno prijavo za fakulteto.

2 Comments »

Danes sem ujel nekaj minut izobraževalne oddaje na Programu Ars Radia Slovenija. Mimogrede te oddaje vsak dan ob 14.05 vedno rad poslušam. Stavek, ki me je najbolj nagovoril, je povedal, da je individualizem le razvojna stopnja, in da je tisto, kamor moramo priti, skupinsko ustvarjanje in razmišljanje. Delfini menda, ko skupaj plavajo v jati, imajo uglašen srčni utrip in tudi sicer posameznik v jati ne pomeni veliko. Jata ima nek skupni način delovanja.

Nekaj izkušenj skupinskega razmišljanje, odločanja in vodenja imamo, a stvar kar ne zaživi. Če prepoznavam svoje občutke, se mi zdi, da se težko odpovem svoji individulanosti, kjer je popolnoma jasno, katere so moje zasluge. Čeprav je v individualnem načinu bistveno manj zaslug kot v skupnem delovanju, so navade krepko na strani individualizma. Skupinskega delovanja in mišljenja se moramo učiti. Peter Senge v njegovi znameniti Peti disciplini izpostavi kot eno izmed ključnih disciplin učečih se organizaciji timsko učenje. Zdi se mi, da moramo pasti v neko situacijo, kjer poteka intenzivno timsko učenje in delovanje, da začutimo moč, ki jo ta način prinaša. Sicer je duh individualnosti premočan. Očarljivo se nam zdi, če delfini sinhrono plavajo v jati. In očarljivo se nam zdi, ko imamo sami idejo, o njej razmišljamo in jo uresničimo. 

Timskega delovanja nas ne učijo. Pohvaliti znamo posameznika,  ne pa skupine. Ljudi vedno primerjamo med sabo in iščemo boljše.

Že preprosta nevihta možganov pa pokaže pravo očarljivost skupinskega delovanja. Plaz idej, ki se vszje je navdušujoč in osvežujoč. A že v tukaj morajo biti jasna pravila: povej vse, kar ti pade na pamet, ne kritiziraj,… V našem ukoreninjenem načinu so potrebna jasna pravila, da lahko preklopimo na način, ki je delfinom nekaj najbolj naravnega.

No Comments »

V vsakdanjem življenju smo s prihodnostjo povezani, ko si postavljamo cilje. Cilji vedno predstavljajo neko želeno stanje v prihodnosti. Ko spoznavamo ciljno načrtovanje, nas hitro seznanijo, da morajo biti naši cilji SMART, kar so angleške začetnice besed Natančni, Merljivi, Dosegljivi, Ustrezni in Časovno določeni.

Natančnost in merljivost sta sicer najbolj tehnični kategoriji, a že z njimi imamo težave. Pri določanju natančnih in merljivih ciljev nam pomaga preprosta analiza, ki jo je precej jasno opredelil Robert Mager.

Analizo naredimo po naslednjih korakih:

1. Napiši cilje v obliki končnih rezultatov.
2. Zapiši dejanja oz. stanja, ki če jih opaziš, te prepričajo, da je cilj dosežen.
3. Sortiraj zapisano. Prečrtaj tisto, kar se podvoji. Ponovi prvi in drugi korak, če je zapisano še vedno nejasno in abstraktno.
4. Vsako dejanje oz. stanja zapiši v obliki stavka, ki opiše naravo, kvaliteto ali količino, ki jo smatraš za sprejemljivo.
5. Testiraj stavke s vprašanjem: “Če kdo doseže oz. pokaže vsako od teh dejanj oz. stanj, ali sem pripravljen reči, da je dosegel cilj?” Če je odgovor “da”, je analiza končana.

Bistveno bolj zahtevne pa so kategorije dosegljivost, ustreznost in časovna določenost. Dosegljivost in časovna določenost sta tesno povezani. Če imamo dovolj časa, je skoraj vsak cilj dosegljiv. Postavljati dovolj izzivalne cilje, ki so še dosegljivi, pa je umetnost. Avtorji knjige Presence govorijo, da je naša najvišja možna prihodnost povezana  z našimi najvišjimi nameni in dosežemo lahko tiste cilje, ki bi jih naj dosegli (ki so na nek način določene za nas). To pa je že povezano z ustreznostjo ciljev in daleč presega tehnično plat ciljnega načrtovanja. To presega v precejšnji meri nas same in naše zmožnosti.

Dosegljivost ciljev je povezana z našim pojmovanjem omejitev oz. svobode. V prej omenjeni knjigi govori Peter Senge o zunanji svobodi, ki pomeni prisotnost in odsotnost sil zunaj mene, ki omejujejo moja dejanja in o notranji svobodi, ki je povezana s stopnjo tega, kako našim dejanjem vladajo navade. Omejeni z notranjo nesvobodo, si nekaterih ciljev sploh ne moremo zamisliti. In tukaj leži bistvo ciljnega načrtovanja: zamisliti si cilje, ki so pravi – pravi za nas in pravi za okolje, v katerega so usmerjeni.

2 Comments »

Včeraj smo bili na družinskem izletu v Lipici. Že kar nekaj časa se veliko govori o Lipici in lipicancih. Ne vem, kakšno je trenutno stanje v Lipici. To kar bom pisal je rezultat mojega opazovanja, občutkov in razmišljanja.
 
Osnovno vprašanje, ki se mi zastavlja, je, kakšna je prihodnost Kobilarne Lipica in kdo je za to odgovoren. Kraj ima dušo, o tem ni dvoma. V hotelu Majestozo in okrog njega je kar precej ljudi, in še kar nekaj jih tudi igra golf. Ljudi, ki bi čakali na ogled kobilarne ni bilo videti. Možni so le vodeni ogledi, ki trajajo 45 min in stanejo 12 EUR (ker so počitnice je bilo s popustom 9 EUR). Nismo se odločili za to, bi pa morda izbrali bližnji ogled konjev, ki so v ogradi za 3 EUR. Na žalost ni bilo druge možnosti.
 
Dobil sem občutek, da je glavno vprašanje o prihodnosti Lipice 9 ali 12 lukenj  na golf igrišču. Da se nekaj dogaja, se vidi ravno in edino na golf igrišču in to sofinancira EU.
Kdo je torej odgovoren za prihodnost Lipice – ene izmed najbolj edinstvenih točk v Sloveniji?

Kdo ima pred očmi sliko, kakšna bi naj bila Lipica čez 10 let? Kdo ima torej vizijo, ki lahko potegne za sabo dogajanje? Ne vem. Vem, da tudi, če je velika vizija, le ta ni prišla do dekleta, ki za blagajno prodaja vstopnice za ogled kobilarne. Vsaj videti ni bilo tega. In vem tudi, da lahko dobra vizija, ki si jo delijo vsi zaposleni, dela čudeže. Pravzaprav je to edina stvar, ki v organizacijah lahko dela čudeže. En sam zagnani vodja, pa čeprav dela 16 ur dnevno, ne more narediti niti 5 % tega, kar lahko naredijo vsi člani s skupno vizijo.

No Comments »