Dr Ichak Adizes v svojem spletnem časopisu piše o svetovanju črnogoski vladi. Pravi, da jim je priporočal njihovo nerazvitost uporabiti kot konkurenčno prednost. Reke iz katerih lahko pijejo vodo, divja lepota narave, dovolj časa, da se lahko tedensko srečuješ s prijatelji… Adizes pravi, da ne velja samo ‘malo je lepo’ ampak tudi ’nerazvito je lepo’. Zato priporoča vladi, da ne gradijo velikih hotelov ampk naj turizem razvijajo na nivoju majhnih gostitvenih zmogljivosti.
Na koncu sklene, da ga verjetno ne bodo poslušali, kot ga tudi niso v Makedoniji. Želijo si da bi bilo pri njih kot v Ameriki. Seveda pa imajo to možnost in priložnost, da oblikujejo tudi takšno prihodnost, kot jo priporoča Adizes.
Zdi se mi pomembno, da se vsaj zavedamo, da imamo na voljo več možnih prihodnosti. Vsega sicer ne moremo določati, a veliko lahko. Čez 10 let bodo verjetno Črnogorci divjali v turističnem tempu in se podili med betonskimi hotelskimi naselji ter obžalovali izgubljeni raj. Rekli bodo, da tako niso mogli narediti drugače.
Vesela sem, da berem stran v kateri se z marsičem strinjam z vani in vas podpiram. Najbolj so mi ostali v spominu vaši stavki, ki govorijo, o nerazvitosti Črne Gore njegovi lepoti, čistosti… so stvari, ki jih bo vse bolj težko najti. Pa ne samo najti vprašanje je kako bomo živeli brez njih, kako bomo delovali? Kaj vse smo že uničili kar nadomeščamo z “napredki” kot je naprimer solarij? Solarij… le kako se počutiš pod tisto haubo, sam brez svežega vetra, brez družbe, brez žvrgoljenja ptic, brez pogleda v nebo in dotika z naravo? Kar je še huje ljudje to plačujemo.Groza. Zdravje pustimo doma. Brez slabe vesti se odpavimo v trgovino po zopet “hrano”, “zelenjavo” in podobno, ki jo bomo kmalu kot je že vse skupaj smešno, narisali na papir in pojedli. Ali bo res tako ali si to res ljudje želijo? Mene skrbi in radovedno se sprašujem, kako se reče takšnemu zdeformiranemu svetu? Kriv je človek, ki so mu ukredli možgane med tem, ko je iskal popolnost, srečo. Veliko je takih, ki poslujejo s podjetji in delujejo kot stroji pozablajajo pa, da glavni človeški organ je srce, ki potrebuje ljubezen ne sovražtvo, sproščenost in ne stresov, dotik z naravo in ne rakošnih zgradb, otoke in ne štiriindvajset ur sedenja za računalnikom, dotik in ne pohlep. Vse manj se smejimo, ker nas vse te stvari utesnjujejo in še bolj nas bodo, ker smo brezglavo štartali in naš cilj je resnično pekel. Le kako lahko posamezniki spremenijo vse to? Nas je sploh dovolj?