Že kar nekaj časa razmišljam o tem, kakšne bi naj bile organizacije prihodnosti. Organizacija prihodnosti bi lahko bila nekaj, čemur pravim ‘odprta organizacija’. Moja ideja te organizacije temelji na moderacijski metodi odprtega prostora. Odprti prostor poganjajo 4 načela in en zakon. Načela so naslednja:
- Kdorkoli pride, je prava oseba.
- Karkoli se zgodi je edina stvar, ki se je morala zgoditi.
- Ko se nekaj začne je ravno pravi čas za začetek.
- Ko je konec, je konec.
Zakon pa se imenuje zakon 2 nog in pravi: Ko ugotoviš, da na nekem mestu ne moreš nič več prispevati in se učiti, uporabi svoji dve nogi in pojdi drugam.
Ta rahlo odštekana pravila in zakon imajo odličen učinek. V ljudeh prebudijo strast in odgovornost, omogočijo samoorganiziranje velikega števila ljudi, preprečijo , da bi ‘pametni ljudje’ ki imajo morda tudi formalno moč prevzeli stvar v svoje roke. V začetku vse skupaj izgleda kot velik kaos, ki pa se hitro začne samourejevati in rezultati na koncu so presenetljivi.
Presenetljivo je tudi, da si precej vodij ne upa spustiti metode odprtega prostora v svojo organizacijo. Ali se bojijo kritike, se morda bojijo, da bodo izgubili svojo moč.
Odprta organizacija je odprta za ideje in pobude ljudi, odprta za različne ljudi. Odlično se sklada z rahlo kaotičnim sedanjim poslovnim trenutkom. Prav zato, ker je v taki organizaciji ‘prostor stalno odprt’ ljudje hitro opazijo težave in priložnosti, se zberejo in ustrezno odreagirajo. Peter Senge je na vprašanje, kaj bi storil kot direktor podjetja, kjer je veliko zaposlenih brez prave volje, da bi karkoli naredili, rekel, da bi jim dal možnost, da odkrito govorijo. Nikogar ne bi smelo biti strah, če spregovori o problemih, kot jih vidi.
Naj poskusim zapisati nekaj smernic odprte organizacije:
- obstaja prostor srečevanja in dialoga ljudi (to je lahko fizični prostor v sobi za kavo, spletna klepetalnica, občasna srečanja…)
- različna mnenja, ideje, kritike in pohvale so spodbujane, sprejete in nagrajevane (ne nujno le z denarjem),
- učenje drug od drugega je dejstvo, ki se vzpodbuja in nagrajuje,
- ljudje vedo, da če za nekaj čutijo, da so odgovorni, za tisto v resnici tudi so odgovorni,
- vzpodbuja se poljubno povezovanje ljudi, ki se lahko uspešno soočijo z določenim izzivom,
- ne obstajajo pravila zaradi pravil. Vodstvo se skupaj z zaposlenimi vedno vpraša ‘zakaj’ neko pravilo,
- obstaja globoko zavedanje, da imajo člani organizacije še druge pomembne vloge v življenju.
Danilo, odličen članek! Se ne morem bolj strinjati s smernicami. Niti se ne spomnim, da bi katero še dodal. V odprti prostor pa tudi sam 100% verjamem in bo kmalu splošno uporabljana moderacijska metoda in seveda način delovanja organizacij kot opisuješ.
Tu (v spoštovanju in zaupanju v ljudi) so še edine velike rezerve.
Pozdrav!
Aleš