Včeraj sem v oddaji V nedeljo zvečer poslušal zanimiv niz razmišljanj o starejših in ob tem razmišljal tudi sam. Vedno večji je delež starejših, starejši so vedno bolj pri močeh in menda bodo tudi vedno bolj dolgo morali delati. Kakšna je prihodnost starejših, kaj naj pravzprav delajo? Ali naj kar nadaljujejo svoje delo delo tja do osemdesetga leta. Prav lahko se zgodi, da bo potem še manj delovnih mest za mlade. Kje iskati to sožitje mladostne zagnanosti in modrosti strejših ter potreb, ki izhajajo iz spodrezane demografske piramide. Bolj se mi odpirajo vprašanja, kot pa da bi našel kakšen odgovor. Še najbolj se mi zdi zanimivo vspostavljanje sožitje, ki pomeni prenos znanja in izkušenj iz starejših na mlajše.
To pa zahteva kulturo sprejemanja in kulturo dveh hitrosti. Mladi hitro in učinkovito, strejši pa počasi in premišljeno. To je lahko odlična sinergija. Morda pa so lahko v podjetniških inkubatorjih starejpi mentorji. S starejši mislim 60+, torej takšni, ki so končali aktivno poklicno pot. Nekateri bi bili verjetno pripravljeni delati za precej simbolično plačilo in bi v inkubacijo vnesli kakšen novi impulz.
Se mi pa zdi, da se starejših bojimo, so nam rahlo tečni in še kaj. Pomenijo pa pestrost in ravno pestrost prinaša inovativnost. V vsaki pestrosti pa je potrebna odprtost za sprejemanje drugačnosti. Mentorstvo mladim podjetnikom in tistim, ki so nekje na začetku kakšne druge poklicne poti, bi lahko bila dragocena pestrost.
Dejansko se ves razviti svet sooča s staranjem prebivalstva. Narobe se mi zdi, da na to gledamo predvsem kot na problem, manj pa kot izziv, iz katerega lahko potegnemo tudi določene prednosti. Kolikor sem imela priložnost spoznati slovenksa podjetja, vsa stremijo predvsem k zaposlovanju mladih, češ, da bodo prinesli svež veter v podjetje. To je že res, a mislim, da je protiutež, ki jo oblikujejo starejši s svojimi dolgoletnimi izkušnjami, nujno potrebna. Hkrati sem opazila, da namesto, da bi tako mladi kot starejši stremeli k sodelovanju, se pravzaprav nekako otepamo eni drugih. Mladi navadno menimo, da so starejši “za časom”, ker ne poznajo najnovejših tehnologij, premalo pa cenimo njihove poslovne izkušnje, kontakte, praktično znanje. Na drugi strani pa se starejši počutijo ogrožene, o mladih menijo, da so le načitani nadebudneži, ki previsoko letajo itd. Sodelovanje pa bi prineslo ravno tisto pravo mero ambicioznosti in pretiravanja v idejah na eni in trdnih tal ter realnih zmožnosti na drugi strani. Kako to sožitje tudi spodbujati, pa je vprašanje, s katerim se soočajo mnoga podjetja.
Ej, Danilo tole si pa dobro zastavil. Ma, kje pobiraš te modrosti. Se zelo strinjam s tem blogom. Doslej sem menil, da je takšno sožitje možno samo pri odraslih skavtih. In res, v poslovnem svetu takega sožitja nisem opazil (ali pa redko – poznam le en dober primer).
Res, priložnost se nam ponuja. Sicer smo pa tudi mi že malo v letih in pravzaprav ne vem kam naj se obrnem…