Vinko v komentarju na prejšnji prispevek v tem blogu piše, da preveč energije posvečamo prihodnosti in da je smiselno osredotočiti se na sedanjost. Se strinjam s tem, ko gre za sanjarjenje ali fantaziranje o prihodnosti.
Naše odločitve pa imajo vedno svoje posledice v prihodnosti. Različne odločitve imajo različne posledice. Nekatere so bolj druge pa manj zaželene. V tej smeri pa je nujno razmišljati o prihodnosti in preigravati različne scenarije. Ravno scenariji prihodnosti so orodje za to.
Scenariji so zgodbe o prihodnosti. Njihov namen pa je omogočiti boljše odločitve v sedanjosti. Naše odločitve temeljijo na miselnih zemljevidih, ki jih imamo o prihodnosti. Vemo pa kako je bilo z geografskim zemljevidi. Narisani so bili v skladu s tedanjim dojemanjem stvarnosti. Zlahka so popotnika pripeljali nekam drugam, kot je v resnici hotel. Kolumb je že tak primerek. V njegovem primeru se je to sicer odlično izšlo. Če pa sami za orientacijo v mestu uporabljamo netočen ali celo napačen zemljevid, ne pridemo nikamor.
Scenariji opisujejo možno prihodnost. Temeljijo na pomembnih dogodkih, glavnih igralcih in njihovih motivatorjih ter zakonitostih delovanja sveta. Odločevalcem pomagajo razmišljati o negotovih dejavnikih prihodnosti. Načrtovanje scenarijev pa ima tudi nekaj pozitivnih stranskih učinkov:
- Ker je nujno sodelovanje več ljudi, vzpodbuja medsebojno delovanje na širokem razponu idej.
- Omogoča kombiniranje različnih področij znanja in vedenja
- Opogumlja vključevanje različnih perspektiv v vprašanje.
- Če nekaj ne moremo meriti, še ne izključimo.
- Ker običajno izdelamo niz scenarijev o istem vprašanju, nam to omogoča razmišljanje o prihodnosti z vidika različnih možnosti.
Scenariji niso orodje rezervirano za raziskovalne ustanove in morda vladne institucije. S pridom jih lahko uporabljajo podjetja. Temu se močno posvečajo naftna podjetja. Verjetno jih je velika naftna kriza pripravila do tega, da so morali razmišljati o različnih možnostih zalog in koriščenja nafte. Vsakih nekaj let pa izdajo zbirko scenarijev. Zadnja z naslovom Shellov globalni scenarij do 2025 je izšla leta 2005. In seveda Shell to uporablja za načrtovanje lastne strategije.
Takšen pogled v prihodnost omogoča celostno sedanje delovanje. Velikokrat je past podjetniškega razvoja ravno kratkoročna usmerjenost. Pogled za 20 let naprej pa ne more zanemariti ne dolgoročnih vplivov ne dolgoročnih koristi, to pa nedvomno vodi tudi v družbeno odgovorno ravnanje. In kar se mi zdi še bistveno: izdelava scenarijev nas odlepi od strogih kvantitativnih raziskav in odpre pogled v neznano. To pa je tudi vir navdiha.
Najprej bi zelo pohvalil razmišljanje, pripisal bi nekaj mojih izkušenj.
Izjava, ki jasno ponazori pomembnost planiranja je: “Failing to plan is planning to fail!” Tudi če pogledamo osnovne funkcije managementa so planiranje, organiziranje, vodenje in nadziranje. Torej prva funkcija managementa je planiranje, kjer se postavimo v neko točko v prihodnosti (vizija) in naredimo strategijo, kako bomo do te točke prišli. Če ne vemo kam želimo, je vsaka pot prava. Če nimamo strategije, kako bomo dosegli to točko v prihodnosti je vse skupaj le želja.
Če se planiranje sliši dokaj administrativno delo, vsebuje pred tem tudi zelo kreativni proces. Uspešni ljudje neprestano sanjajo, kaj novega bodo ustvarili, delajo si ideale, kako bodo izboljšali prihodnost in naredili nekaj izjemnega. To je proces, kjer se rojevajo ideje, posameznik vidi svojo kreacijo kot pomemben del prihodnosti. Najboljši način za predvidevanje prihodnosti je, da jo ustvarjaš sam.
Seveda te ideje oziroma videnja, kot omenjeno, niso dovolj. Potem je potrebna tudi realizacija. Sama ideja je običajno zelo malo, veliko bolj pomembna je želja in volja po realizaciji le te. Torej da dejansko prevzamemo aktivno vlogo pri kreiranju prihodnosti. Če se ta prehod ne zgodi, imamo lahko zgolj dobre ideje, kar pa ne pomeni, da smo ustvarjalci prihodnosti.
Torej s prihodnostjo se je vsekakor smiselno načrtno ukvarjati. Kadar se ukvarjamo s prihodnostjo je nekako tudi najboljše, če razmišljamo velikopotezno. Think BIG!
Ima pa zgodba seveda tudi drugo plat. Kakršno koli vnaprejšnje planiranje nas lahko zelo omeji in vkalupi, pri čemur zgubimo fleksibilnost in spontanost. To je lahko velik problem, saj evolucija zahteva, da smo povsem prilagodljivi. Tukaj je potreben izjemen občutek, kdaj kreiramo prihodnost, kdaj pa smo si postavili nek kalup, ki nam onemogoča doseganje nečesa večjega.
Moje mnenje je, da moramo seveda aktivno načrtovati našo prihodnost, pri tem pa moramo vseeno ohraniti popolno fleksibilnost, torej da smo v vsaki točki pripravljeni spremeniti strategijo doseganja neke točke v prihodnosti. To je včasih zelo težko, vendar je ključno, da razvijemo občutek, kdaj se zabijamo z glavo skozi zid, kdaj pa smo vztrajni pri doseganju svoje vizije.
Torej, če povzamem, ključna se mi zdita velikopotezno razmišljanje o prihodnosti in popolna fleksibilnost strategije pri doseganju te vizije.
Bi pa izpostavil še eno zadevo, kar se tiče preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zagotovo večina ljudi preveč živi v preteklosti in prihodnosti ter premalo v sedanjosti. Preteklost je mimo, ne moremo je spremeniti, torej kakršno koli obremenjevanje o tem kaj se je zgodilo, je povsem nesmiselno. Točka moči je v sedanjosti in bistveno je, da v vsakem trenutku, ki se istočasno spreminja v preteklost, damo vse od sebe. S tem, ko damo v vsakem trenutku vse od sebe, bo prihodnost zagotovo svetla. Mogoče še tako svetla, da bomo morali nositi kar sončna očala. Prav tako kot hromi živeti v preteklosti, hromi tudi prekomerno obremenjevanje o prihodnosti.
Sam se zelo soočen s tem problemom. Neučakanost, vse želimo imeti takoj in zdaj, obremenjenost s tem, kaj in kako se bo zgodilo v prihodnosti. To lahko zelo hromi delovanje v sedanjosti. Edina pot, da se znebimo tega je, da sebi in svojim sposobnostim popolnoma zaupamo in damo, kot omenjeno, v vsaki točki življenja najboljše oziroma 200% od sebe. Le tako lahko zaživimo v sedanjosti in jo dejansko neobremenjeno uživamo.
Torej, če povzamem. Če živimo preveč v preteklosti, nas to hromi in oviramo svojo rast in napredek. Zgodovina je dobra učiteljica in kar se je zgodilo v preteklosti moramo jemati kot izkušnje za boljše odločanje v sedanjem trenutku. Če živimo preveč v prihodnosti, smo obremenjeni s tem, kaj se bo zgodilo, kako se bo zgodilo in izgubljamo nepotrebno energijo ter si delamo povsem nepotrebne skrbi. To pa ne pomeni, da ni smiselno načrtovati svoje prihodnosti. Prvo ima pasivni prizvok, drugo pa aktivnega, torej da za svoje življenje prevzamemo popolno odgovornost in ga tudi načrtujemo. Ko to storimo, pa lahko uživamo v sedanjosti. Včasih je zelo težko, ampak se zagotovo splača.
Mislim, da bi se morali zavedati vseh trenutkov našega življenja. Nesmiselno se mi zdi, da preteklost povsem zanemarimo, kajti kot je napisal že Blaž, se iz preteklih dogodkov lahko zelo veliko naučimo. Seveda pa se moramo od preteklosti distancirati do te mere, da nas ne obremenjuje. Ali je bolje več časa nameniti sedanjosti kot pa prihodosti – ne vem, nikoli nisem bila zagovornica “življenja z danes na jutri”. Mislim, da kdor ne razmišlja o svoji prihodnosti, ne bo nikoli dosegel tistega, kar bi pravzaprav lahko. A očitno nekaterim to ustreza in jih do neke mere občudujem. Moje mnenje je, da je potrebno načrtovati, seveda pa je bližnja prihodnost potrebna večje pozornosti kot pa dolgoročna. Bolj kot se oddaljujemo v prihodnost, večja je negotovost in marsikaj se še lahko spremeni.
Scenariji so zagotovo zelo uporabno orodje, še največja težava pri izdelavi scenarijev se mi zdi ocena verjetnosti, da se bo posamezen scenarij dejansko zgodil. In kot je omenil Blaž, se rado zgodi, da smo preveč prepričani v neko prihodnost, scenarij, s čimer izgubimo fleksibilnost. V kolikšni meri pa so podjetja sposobna odgovoriti na posamezne scenarije, pa je tudi zelo vprašljivo. Mislim, da popolne fleksibilnosti, katero je izpostavil Blaž, ni. Mislim, da moramo imeti vedno neke varovalke, ki nas opozarjajo v katero smer se odvija prihodnost. Mogoče bi morali pri vsaki varovalki preveriti naše scenarije, saj se lahko zgodi, da bo potrebno dodati novega.
Ob razmišljanju Blaža in Val sem se spomnil grafikona, kjer je na eni osi čas (danes, jutri, čez en teden, čez 1 mesec, …. če 1, 2, …..5…….50 let) na drugi osi pa ljudje (jaz, moji najblišji, znanci, sosedi, someščani, …. prebivalci drugih celin) Večina ljudi se večino časa zadržuje na območju ‘moji najbližji in bližnja prihodnost’. Če malo karikiram: ‘edino kar me zanima je, kako bo jutiri zame in mojo družino’ To se potem precej rado preslika tudi v podjetništvo. Danes začnem s poslom, jutri mora biti dobiček. Delal bom to, za kar je danes največje povpraševanje. Zelo malo je tekačev na dolge proge. In še nekaj: Za razmišljanje o prihodnosti si je potrebno vzeti čas.
Razmišljanje o prihodnosti pa je smiselno edino, če želimo načrtovati in delovati na daljši rok in tudi v prihodnosti odgovarjati na potrebe strank.
Pri scenarijih pa bi dodal še to, da se običajno dela več scenarijev ob istem vprašanju. Tako nas scenariji ne omejujejo, ampak ko se pojavi vzorec, ki smo ga predvideli v enem izmed scenarijev, smo pripravljeni da bolje odreagiramo.
Stavek, za razmišljanje o prihodnosti si je potrebno vzeti čas, se mi zdi, da ima zelo pomembno vlogo v celotni sliki. Moja izkušnja je, da sem velikokrat toliko v operativnih zadevah, da se pozabim distancirati in z distance pogledati na točko kjer se trenutno nahajam in oceniti, ali moje delo vodi tja, kamor si želim prispeti v prihodnosti. V ekstremnih primerih lahko to zgleda tako, da delaš z 200% obrememenitvijo, v resnici pa letaš po svetu kot kura brez glave, če lahko malo karikiram.
Znanje, kaj vse je potrebno in smiselno, je popolnoma odveč, če tega tudi ne uporabljamo.
Torej, ključno si je vzeti čas za lastno vizijo, strategijo, kako bomo to vizijo dosegli ter čas za cilje, ki jih nato potem tudi sprotno merimo. Zahteva pa to veliko samodiscipline.
In po prioritetah bi moral biti najprej strateški pogled, nato pa 200% operativna obremenitev.