V prilogi današnjih Financ berem o razvoju ekološke predelave hrane v svetu. Italija je v Evropi prepričljivo vodilna. Milijon hektarjev, 45.000 pridelovalcev in 4.500 predelovalnih podjetij ter 2,4 milijarde evrov prihodkov. V triletno promocijo pa so vložili 7,5 mio evrov in dosegli povečanje porabnikov bioizdelkov z dveh na deset milijonov.
Nedvomno so Italijani na tem področju oblikovali prihodnost. Eko-bio trend, ki je bolj ali manj prisoten so kanalizirali v svojo prihodnost. To se mi zdi lep primer načrtovanja prihodnosti in to clo na družbeno odgovoren način. Zavest o ekološki pridelavi, o njenem pozitivnem doprinosu k trajnostnemu razvoju (trend) je bila dovolj velika, da je lahko država s primernimi vzpodbudami in še vedno dostopnimi sredstvi dosegla bistveno spremembo.
V drugem prispevku te iste priloge pa berem, da na policah naših trgovin skoraj ni domačih ekoizdelkov. Večkrat je že bilo rečeno, da je za Slovenijo priložnost v ekološkem kmetijstvu. Kje se je zalomilo to oblikovanje prihodnosti? Zakaj se vse konča na ekotržnicah v večjih mestih? Te tržnice, prodajalci ki tam prodajajo in kupci, ki kupujejo so še vedno le kazalci nekega trenda. A bo to kmalu postala tudi bolj vseobsegajoča prihodnost?
