Posted under Izzivi prihodnosti & Voditeljstvo
Berem Karaoke kapitalizma Nordstroma in Ridderstalla. Oba sta seveda lucidna opazovalca sedanjega trenutka. Iz tega opazovanja pa izvajata priporočila, kako poslovati, da dosežemo največ. Kar naenkrat sem dobil čuden občutek, da se vrtimo v začaranem krogu ponavljanja. Ponavljanje določa našo prihodnost. Ponavljati tisto, kar so naredili drugi, a vsaj malo boljše.
Kaj so pravzaprav trendi? Nekaj kar je dovolj odštekano in zato želijo drugi ponavljati. Nekaj, kar je bilo velikokrat ponovljeno in vsi zato mislijo, da je to zelo dobro. Nekaj, kar se je kot inovacija pokazalo, da dobro deluje, da je uspešno in učinkovito in zato želijo delti tudi ostali. Razlikovanje je bistveno! Ko preiskujemo trende in jim sledimo pravzaprav ne ustvarjamo prihodnosti, ampak reproduciramo sedanjost.
Na nek način gre za samoizpolnjujočo prerokbo. Tako kot velja za nekega posameznika, da če ga jemljemo kot dobrega, bo tak tudi postal, lahko velja tudi za širšo skupnost ali svet. Če napovemo prihodnost in to vztrajno ponavljamo, se bo tudi zgodilo. Če rečemo to je trend in vsepovsod govorimo o njem, bo postalo stvarnost. Velja tudi obratno. Voditelji prihodnosti spreminjajo trende. Trend, še več stvarnost, je bil zatirani položaj črncev v ZDA. In Martin Luther King je v svojem znamenitem govoru sanjal, da bo drugače. Tudi v Indiji je bila trdna stvarnost gospostvo Angležev, a Gandi je začel z majhnimi koraki to trdnost krušiti. Vedno znova me navdušuje misel Margared Mead: Nikoli ne dvomi o tem, da lahko mala skupina čutečih ljudi spreminja svet. Resnično je to edini način spreminjanja. Še posebej ima težo zato, ker je Meadova antropologinja in se precej močno zaveda izjemnega vpliva kulture, ki umerja naša dejanja v reprodukcijo.
Pomembno se mi zdi, da dojemamo prihodnost v njeni kompleksnosti: kaj je tisto, na kar nikakor ne moremo vplivati, katera je tista prihodnost, ki jo sami ustvarjamo in katera je tista prihodnost, ki je pravzaprav ponavljanje sedanjosti.
Val on 19 Feb 2007 at 9:34 dopoldne #
Strinjam se z mislijo, da je prihodnost bolj kot ne ponavljanje sedanjosti, če ne tudi preteklosti. Gre pravzaprav le za modernejšo različico vsega že videnega, le redke izjeme so res NOVE. A saj take postopne izboljšave (če zanemarimo, da lahko razvoj obrnemo tudi v negativno smer) niso slabe. Povsem normalno je pričakovati, da bolj kot postaja svet razvit, težje je doseči radikalen napredek. Mislim, da je to kar ena od naravnih zakonitosti, ki velja za vsa področja, ne le razvoj kot tak (npr. hujšanje, učenje itd.
Kar pa se tiče omenjenih “treh plasti” prihodnosti…to je povsem nov vidik zame, ker namreč verjamem, da na svojo prihodnost lahko v celoti vplivam ter da ni stvari, na katere nimamo vsaj posrednega vpliva oziroma mi stavki, kot je “to pa ni v moji moči oziroma na to nimam vpliva”, zvenijo bolj kot izgovori. Ne rečem pa, da se kdaj ne prepustim toku in si mislim, bo, kar pač bo. Ampak odločitev je še vedno moja in tudi posledice mojh nedejanj bom nosila sama. Prihodnost, ki je ponavljanje sedanjosti pa…ne vem, a ponavljanje ni nujno slabo, mar ne?
admin on 19 Feb 2007 at 10:31 dopoldne #
Redko kdaj ne moremo narediti nič, da bi vplivali na svojo prihodnost. Vsemogočni pa seveda tudi nismo. Še najbolj se mi zdi, da ne moremo prihodnosti vedno oblikovati tako, kot si jo želimo. Vedno pa lahko oblikujemo svoj odziv na prihodnost. Med vzpodbudo in odzivom je prazen prostor.
Kadar pa gre za načrtovanje prihodnosti organizacij, pa so neketere stvari določene in z zelo veliko verjetnostjo lahko pričakujemo, kako bo z njimi v prihodnosti. To je na nek način meja našega razmišljanja o prihodnosti. Tukaj ni variant. So pa variante kje drugje, tako da nemočni res nismo.
EDI on 14 Apr 2007 at 12:02 dopoldne #
Nosterdamus prerokovanje