Spomnim se nekaterih odličnih predavanj. Predavatelji je eno uro skoraj brez prestanka govoril. Res so obvladali zadevo, bili duhovi in zanimivi. Ne spomni pa se niti besede. Predavatelji so napolnili prostor.
Odpiranje prostora je manj zanimivo in manj fascinatno. Predavatelj bi rekel: spomnite se dogodka XY v vašem življenju. Kaj ste se naučili iz njega. Predavatelj, ki odpira prostor, ustvarja napetost med tišino in govorjenjem. Predavanje je dialog. V izjemnih primerih lahko predavatelj zelo veliko govori, pa je še vedno dialog.
Parker Palmer me je s knjigo Pogum za poučevanje potrdil v mojem razmišljanju. V mojem podjetju sem si izbral moto “Odpiramo prostor za učenje” in kasneje dodal še “in inovativnost” Navdihnila me je metoda odprtega prostora, ki se začne s programom / dnevnim redom, ki je prazna stena.
Učenje, ki pomeni odpiranje prostora, pomeni dati bel list pred učenca in ga navdihniti, da naraiše nekaj, kar je povezano s temo učenja v tistem dnevu. Ni lahko tako poučevati. Kaj pa če učenec nič ne nariše. Če kot učitelj predavamo, vsaj nekaj nastane. Za odpiranje prostora pa potrebujemo pogum. Uspešnost poučevanja se namreč pokaže takoj.
Se mi zdi , da marsikdo ne mara odpiranja prostora: ne kot učitelj ne kod učenec. Kakšno vrsto poučevanja in učenja pa si vi želite?
To je težko! Izgovorov, da ne naredimo, ne zmanjka. Da lahko vztrajajmo in da stvar raste potrebujemo skupnost soglašanja.
A to ni bistvo. Bistvo je v tem, da če nisem zadovoljen z lokalno oblastjo in njenim načinom delovanja, ne kritiziram tega in iščem načine, kako bi to preprečil in morda odpravil škodljive posledice. Ne, začnem nekaj novega, nekaj čigar rezultati pomenijo protiutež negativnemu. In če v podjetju sodelovanje in komunikacija preko obstoječih medijev (ethernet, glasilo, telefon) ne poteka dobro in ne daje rezultatov, napravimo novi kanal. Pustimo analiziranje in popravljanje obstoječega.
Odgovor na velik problem revščine so mikro krediti. Vrednosti teh kreditov so tako male, da se bankam ne splača dajati takšne kredite.
Dva meseca nazaj pa sem organiziral 
Dialog napravi tok pomena dostopen vsej skupini, tako da se lahko pojavi neko novo razumevanje. To je v nasprotju z diskusijo, ki je usmerjena v deljenje in ‘lomljenje’ stvari. Diskusija izpostavlja idejo analize, kjer vsak predstavi svoj pogled na stvar.
Dialog je resnično usmerjen v odkrivanje celotnega miselnega procesa in spreminjanje načina, kako se ta miselni proces kolektivno pojavlja.
Ljudje prinesejo s sabo predpostavke in na srečanjih pridejo ven. Cilj je, da predpostavkam niti verjamemo niti jim ne verjamemo in jih ne sodimo ne kot dobre ne kot slabe. Prekinem pa reakcije in morebitne razžalitve in zamere, ki bi se lahko pojavile. Tako celotna skupina postane ogledalo za vsako osebo. Opaziti moramo povezavo med tokom misli v dialogu, telesnimi občutki in čustvi. Skupine znotraj so lahko polarizirane. Ničesar nočemo spreminjati, ampak se samo zavedati. Na tak način lahko opazimo podobnosti s težavami znotraj samega sebe.
